Šivje
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Piramida |
Ključne besede | Dvojina, Letni časi, Ljubezen, Mesta, Narava, Potovanja, Slovenske pesnice |
Če bi letni časi lahko brali, bi zelo uživali v poeziji Kristine Kočan. Toliko njihove svetlobe je v pesmih, vremena v vseh oblikah, toliko tako živih podob, da se strani knjige spreminjajo v snežinke, dežne kaplje, lastovičja krila. V nekem hipu je še vse zunaj, potem pa že znotraj, zaznano, ponotranjeno, predano. V ospredju je dvojina, ljubezenska, a tudi tista, ki prepušča vase druge pesnike, ob tem pa drobna vsakdanja opravila, potovalne utrinke, praznike, dihanje mesta. Kot da se vse spreminja v pesem v tej zbirki mreženja podob, ki bi ga lahko označili za impresionizem, morda novi intimizem.
Zakaj naslov Šivje? Ko pa ni nobenega ločila, nobenega vboda. Tisti nevidni so, ki jih naredimo v trenutku branja. Ob vstopu v te čisto posebne pesemske pokrajine, občutja in razpoloženja, razprte svetove, ki vabijo mehko, s svojimi tišinami. A tudi z nenadnimi zgibi, premiki v nepričakovano smer, izstopi v drug kontekst. Morda tak naslov tudi zato, ker se avtorica v eni od pesmi in tudi v motu pokloni umrlemu pesniku Milanu Vincetiču, ki nas v svoje pesmi radodarno vabi s čisto svojimi besedami, ki jih ni v slovarjih, zato so še bolj žive.
Pa poskusimo še drugače. Morda lahko razumemo kot en šiv verz, na koncu katerega je nevidni vbod. In tako pesmi tudi beremo, v čisto posebnem tiktakanju, nemirnem bitju srca, s premori na koncu verzov, brez premorov, ko je verz stkan iz več stavkov/delov, da ritem postane zasopel, včasih vročičen. Spoštujmo ga, verz je kralj.
Objavljeno: 09.08.2018 08:06:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:21
Stanjevci, dan prej
stojim pred tvojo hišo
zdaj vem kako ti je vsakič
šumel vlak in
kako se je gledal
tvoj otroški film
kako ti je mimo
brzel promet
kako ti je celo hišo
obsijalo sonce
četudi so bili
na nebu oblaki
kako se za hišo
breži v šareni gozd
se ti že osipa
cvetje na oknih
ti je brala dol luna
vonjam sveže
oprane obleke
visijo na štriku
slišim mačka
ki ti pod ljubkujočo
roko prede v naročju
zdaj vem kje me ne boš
nikoli stisnil k sebi
zdaj tu pred tvojo
izpraznjeno hišo
imam na trepalnicah
toliko soli
da še komaj držim
oči odprte
saj niti grozdja še
nisi obral
v hiši so neprebrane
knjige in budilka ti
zvoni na ves glas
(str. 46)