Škofova desna roka
Žanr | eksistencialistični roman |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Prevod |
Maja Kraigher |
Ključne besede | Celibat, Cerkvene osebe, Duhovniki, Odvisnosti, Pedofilija, Samomori |
Oče Duncan, ki v prvi osebi pripoveduje zgodbo, si je kljub nepoznani rodbinski preteklosti, ki je bila nekoč zelo pomembna za vstop v duhovniški stan in očetu pijancu, močno želel postati duhovnik. Bil je goreč in zvest služabnik Cerkve. Ko pa je nekoč vstopil v sobo svojega mentorja očeta Roddija, ga je tam pričakal prestrašen deček in hladen pogled kolega. Prizora ni mogel pozabiti in po nasvet se je zatekel k škofu, ki pa ga pošlje v misijon v Honduras. Tam spozna Alfonza, duhovnika, ki se bori za pravo stvar in Jacinto. Bivanje v Srednji Ameriki mu spremeni življenje in ko je poklican nazaj v Kanado, ga prizori in zgodbe stalno preganjanjo. Nekaj mirnega časa prebije na univerzi, hkrati pa si ga škof izbere za svojo “desno roko”. Zanj opravlja umazana dela, saj duhovnike, osumljene pedofilije ali kršitve celibata, pošilja v odročne župnije in tako prepreči izbruhe škandalov. Nekega dne pa ga škof pošlje v župnijo Creignish, v kraje, kjer je odraščal. Tam spozna mladega Dannya, ki ga zadnje čase nekaj neprestano preganja, zato postaja nasilen in depresiven. Ker se je mladenič veliko družil s prejšnjim duhovnikom Bellom, oče Duncan pomisli na spolno zlorabo. Ko Danny naredi samomor, se tudi oče Duncan, ki večino časa samo opazuje dogodke okoli sebe, sesuje, sprašuje o svojih dejanjih, celibatu, ljubljeni Jacinti in ustreljenemu Alfonsu. Zateče se k pijači in ker škofa skrbi, da bi javnosti lahko razkril preveč, ga pošlje na zdravljenje.
Objavljeno: 03.10.2016 13:40:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:44
Po Dannyjevi smrti se je zgodilo nekaj drobnih sprememb. Med možmi z obale sem, kadar sem jih videl, zaznal distanco, ki je pred oktobrom nisem opazil. Ampak mogoče je bilo to zaradi zavesti o izgubi, ki jim je bila skupna. Mogoče zato Stella ni nikoli poklicala. Danny Ban ni vedel ničesar. Pač pa se je zdelo, da njegova žena nekaj ve. Videl sem v njenih očeh, tam pred Mullinsovo hišo. Nekaj v njeni bolečini, kar je izhajalo iz skrivnostnega vedenja in zaradi česar je bila bolečina samo še hujša. Mogoče so vsi vedeli kaj, česar jaz nisem vedel. Ali pa so mogoče vsi vedeli, kar sem jaz mislil, da vem. (Str. 232)