Skoraj prosojna modrina
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | japonska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Iztok Ilc |
Ključne besede | Ameriška vojska, Nasilje, Nihilizem, Odvisniki od drog, Prostitucija, Rock glasba, Tokio, Uporništvo |
Ryu Murakami je eno od vidnejših imen generacije japonskih povojnih književnikov. Čeprav z v slovenščino bolj prevajanim Haruki Murakamijem deli isti priimek, nista sorodnika. Je pa obema skupna kritika hitro spreminjajoče se družbe japonskega ekonomskega čudeža. Literarni prvenec, ki ga je Ryu napisal kot štiriindvajsetletni študent, je kratko delo polno surovo eksplicitnih sekvenc spolnih orgij in medsebojnega obračunavanja, vsega izbljuvanega in krvavega, lepljivih, sluzastih telesnih tekočin, gnojnih izpuščajev, gnile hrane in pomendranih žužkov. Dogaja je postavljeno v bližino ameriške vojaške baze v enem od predelov Tokia in govori o tako imenovani japonski rock’n’roll generaciji z začetka druge polovice preteklega stoletja. Skupina mladih ljudi z družbenega roba svojo nemoč izživlja v destruktivnem uporu, njihove divje zabave zaznamujejo alkohol, droge in zlorabljena pomirjevala, vir preživetja pa je prodaja spolnih uslug afroameriškim vojakom. Prvoosebni pripovedovalec, ki verjetno ne povsem po naključju nosi avtorjevo ime Ryu, izstopa iz tega kaotičnega življenja le v trenutkih, ko odsoten in brezčuten opazuje detajle sveta okoli sebe. Po svoji delirični izkušnji, prek stika izčrpanega telesa s trdno oporo zemlje na kateri leži, se vendarle nakaže možnost njegovega izstopa iz samouničevalnega labirinta. Pretresljivo branje za tiste z dobrim želodcem in živci, a hkrati vrhunsko. Ryu Murakami deluje tudi kot scenarist in filmski režiser. Po svoji knjigi je režiral istoimenski film.
Objavljeno: 14.07.2022 21:32:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:57
»Poslušal sem to pesem, odsotno sem gledal v odsev svojega spačenega obraza na televiziji, počutil sem se, kot da padam v globoke sanje, iz katerih ne morem prilesti, naj se še tako trudim. Videl sem hkrati svoj odsev v ekranu in sliko pojočih japonskih vojakov, ki se mi je prikazala v možganih. Črne pike, ki povzročijo nastanek prekrivajočih se podob, črne pike, katerih razlika v gostoti sproži nastanek slik, tako kot neskončno število gosenic, ki uspevajo na breskvinem drevesu in se zvijajo, te črne pike mi gomazijo po notranjosti glave. Nazobčane črne pike so šuštele in ustvarjale neprijetno obliko brez oblike in opazil sem, da sem povsem prekrit s kurjo poltjo. Blatne oči so odsevale na črnem ekranu in se razobličile, kot da bi bile stopljene, zamrmral sem svojemu jazu na ekranu, Kdo si ti?« (str. 107)