Škrbine

Pisatelj, prevajalec in doktor socialne antropologije Gašper Kralj (1974), ki je v preteklosti kot aktivist deloval tudi v Mehiki in Gvatemali, se je leta 2010 odpravil v Španijo, natančneje v Katalonijo, kjer se mu je porodila ideja za njegov romaneskni prvenec Rok trajanja (Založba/*cf., 2016). V njegovem drugem romanu Škrbine (Založba/*cf., 2020), ki je pisatelju leta 2021 prinesel Cankarjevo nagrado ter nominacijo za nagrado Evropske unije za književnost, poleg tega pa se je uvrstil tudi v ožji izbor finalistov za nagrado kresnik, se Katalonija pojavlja kot motiv, a predvsem kot ena izmed prostorskih umeščenostih, značilnih za omenjeni roman.

V Škrbinah spremljamo navidez povsem enostavno zgodbo. Brezimni protagonist, ki je podobno kot pisatelj tudi sam prevajalec, ujet v prekarizacijo lastnega poklica, ki ga vselej spremlja trajna negotovost, kar lahko v romanu beremo tudi kot kritiko sodobnim oblikam dela, se zaplete v ne povsem jasno definiran odnos s Katalonko Klaro, strastno bralko, ki je v preteklosti preživela štiri leta v zaporu zaradi tihotapljenja hašiša iz Maroka v Švico. Kljub temu da njun odnos postaja vse bolj intimen, je dozdevni ljubezenski odnos vse prej kot to. Kralj preko njune interakcije v romanu vzporedno izrisuje vse simptome sodobnih odnosov, ujetih v individualistično dobo odtujenih čustvovanj, ki sicer izgledajo poglobljeni, a so v svojem bistvu docela banalni in površinski.

Oba protagonista prehajata med prostori, ki so kot beremo na zavihki knjige »temeljno vezivo pripovedi«, saj se preko prostorov – protagonista se namreč srečujeta v Barceloni, Pragi, Ljubljani in na Dunaju – ustvari edinstvena motivika prostora, in to ne le fizičnega, temveč tudi virtualnega, saj si protagonista izmenjujeta sporočila tudi preko spletnih orodij komunikacij. Fizičnemu in virtualnemu prostoru se v romanu pridruži tudi mentalni prostor, ki ga je moč opaziti preko toka njunih misli in menjajočih se perspektiv pripovedi, s čimer se v romanu vzporedno menjajo tudi narativne ravni. Tovrstna menjava se dogaja skozi dve prvoosebni pripovedi. Vse to ustvari svojevrstno interakcijo, polno komunikacijskih šumov, ki navsezadnje nakazujejo na postmodernistično nezmožnost homogene in singularne resnice. Avtor, pojasnjujoč naslov knjige, skladno s tem pojasnjuje, da se knjiga posveča »prazninam, vrzelim, zamolkom in mankom«.

Ravno v oziru na praznine in vrzeli, lahko tako v romanu spremljamo tudi protagonistove poskuse pisanja romana o svoji babici, Veri Moretti, partizanki, ki je po 2. svetovni vojni v Pragi študirala strojništvo. K pisanju ga je nagovorila Klara, ki mu tudi sicer pomaga z urejanjem gradiva in strukturiranjem nastajajočega literarnega dela. Znotraj romana je tako eden glavnih motivov ravno pisanje romana in njegovo nastajanje, ki vključuje začetno raziskavo, znotraj katere protagonist po arhivih išče morebitne podatke, ki bi jih lahko vključil v nastajajoči roman. A ravno tako kot odnos med protagonistoma, je tudi nastajajoči roman fragmentiran, sestavljen iz faktografskih, težko povezujočih drobcev, suspenzov in navsezadnje škrbin, ki jih vseskozi spremlja refleksija o lastnem pisanju in pomenu pisanja nasploh. Izpraševanje lastnega pisanja postane eden izmed najbolj pomenljivih momentov romana, ki na subtilen in indirekten način zavzema kritično pozicijo tudi do samega statusa pisatelja.

Škrbine se, kot lahko beremo iz utemeljitve strokovne žirije Cankarjeve nagrade »bralcu ponujajo kot samorefleksija o mejah in možnostih ubeseditve življenjskega dogajanja in človekovega postajanja«. Roman je, kot je ob podelitvi nagrade pojasnil Gašper Kralj, hommage pokojni urednici pri Založbi/*cf. Zoji Skušek, ki jo vsebina romana indirektno tudi omenja.