Skrivno društvo KRVZ
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Biologija, Dedki, Detektivi, Druščine, Družinski odnosi, Kriminalci, Ljubljana, Mitologija, Prijateljstvo, Pustolovščine, Rastline, Raziskovanje, Sledenje, Tatvine, V mladinskem leposlovju, Zemljevidi, Zmaji (bajeslovna bitja) |
Skrivno društvo KRVZ je prvi mladinski roman Simone Semenič. Zanj je prejela nagrado modra ptica 2020. Predvsem preseneča slog nenavaden, a izredno zanimiv slog pisanja. Ves čas vzpostavlja povezavo z bralcem in izredno spretno preklaplja med različnimi dogajanji in časovnimi obdobji. Dvojčka Kaj in Iza ter najboljša prijatelja Črt in Vid se lotijo odkrivanja skrivnosti skrivnega zemljevida. Za tem se skriva mnogo več, kot se zdi v prvem trenutku. Zemljevid nas popelje v skrivnostni svet zmajev in rastline, ki omogoča zmajem zelo dolgotrajno preživetje. Sproti zelo dobro spoznamo tudi Ljubljano in del njene zgodovine. Zelo zanimivo in prav nič učbeniško. In morda, če se boste sprehajali po Ljubljani, kdaj kje slišite ali vidite tudi kakšnega zmaja. Skrivno društvo KRVZ razreši vse skrivnosti in poskrbi za preživetje zmaja, vsaj enega. Ne smemo pa pozabiti, da se na podstrešjih in v glavah naših babic in dedkov skriva več, kot si sploh lahko predstavljamo. Zato se tudi vi kdaj odpravite na raziskovanje preteklosti dogodkov in ljudi. Če se ob raziskovanju in odkrivanju skrivnosti spletejo še čudovite prijateljske vezi, pa še toliko bolje. Skratka, knjiga ki govori o prijateljstvu mes vrstniki, ki spodbuja medgeneracijsko sodelovanje in ki nam vrne vero v to, da je vse mogoče. Če nam le ne zmanjka upanja in poguma. Odrasli prevečkrat pozabimo na to. Nekje med vsemi dnevnimi dogajanji se je vredno kdaj opomniti, česa vse so sposobni otroci in spet poiskati otroka v sebi. Pa je življenje veliko lažje. Knjiga, ki jo težko odložite, ko začnete z branjem. Izšla je v zbirki Modra ptica.
Objavljeno: 21.05.2020 10:51:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:33
“In potem, potem se je zgodilo nekaj, česar človek res ne bi pričakoval. Gospod Erasmus Stephanus Dracophyllus je zajokal. Najprej mu je po koščenem bledem licu spolzela ena solzica. In se utopila v bradi. In potem še ena solzica. In potem je zahlipal in hlipal kot majhen otrok. In potem je hlipanje preraslo v glasen jok in glasen jok je prerasel v glasno tuljenje, mršavo skrivenčano telo gospoda Erasmusa Stephanusa Dracophyllusa je stresal tako silovit jok, da bi kakšen opazovalec morda pomislil, da ga bo kar na pol prelomilo. Jokal je kot otrok dolgo dolgo časa. Jokal je najprej zaradi olajšanja, saj se je cvet njemu ljube rastline po devetih letih pojavil v njegovi hiši. In to je pomenilo upanje. Jokal je tudi zato, ker je bil cvet sprešan, in mogoče to pomeni, da zadnji primerek Dracophylluma remediuma ne rase več, mogoče to pomeni, da si ga je nekdo privoščil in sprešal vse cvetove rastline, preden je umrla. Jokal je tudi zato, ker ob vsem, kar se mu je dogajalo v zadnjih devetih letih, ni nikoli zajokal. Samo grozno ga je tiščalo; žalost in jeza in bes in razočaranje in brezup in nemoč in obup in vse to še enkrat in še enkrat, in se je v njem nabrala velika kepa. Tako velika, da jo bo težko izjokal na en mah.” (str. 95-96)