Škrlatni hibiskus
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | afriška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Ključne besede | Družina, Medosebni odnosi, Nasilje |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | afriška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Ključne besede | Družina, Medosebni odnosi, Nasilje |
Adichie, nigerijsko pisateljico, poznamo po romanih Polovica rumenega sonca in Amerikanka ter eseju Vsi moramo biti feministi. Sedaj je v slovenščino preveden tudi njen prvenec Škrlatni hibiskus, ta je z objavo leta 2003 požel odlične kritike. Umeščen je v čas vojaškega udara v Nigeriji ter nakazuje tedanje družbene razmere, v ospredju pa je zgodba, ki se odvija za zidovi razkošnega doma. Tam ni čutiti materialnega pomanjkanja, ampak drugačno osiromašenje, posledica telesnega in psihičnega nasilja. Oče, verski fanatik, je življenje svoje družine spremenil v togo in tiho ječo. Otroka, Kambili in Jaja, ter žena živijo v večnem strahu pred njegovimi nenadzorovanimi izbruhi besa, ki puščajo neizbrisljive tako telesne kot duševne rane. Vsak odmik od pričakovanega, vsak najmanjši odpor je strogo kaznovan. Od svojih otrok zahteva nič manj kot popolnost, zato so njuni dnevi podrejeni natančno določenemu urniku. Bojita se očetovega razočaranja, kljub vsemu pa sta mu, sploh petnajstletna Kambili, na nek način slepo vdana in nanj zreta tudi s ponosom, v javnosti namreč velja za uglednega moža, dobrotnika, a kaj ko do svojih bližnjih ne premore kančka sočutja. Na obisku pri teti otroka spoznata drugačne medosebne odnose, ki jih hranijo odkriti pogovori, smeh, pristna čustva, v njima pa budijo novo vero vase.
Objavljeno: 30.07.2018 14:03:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:09
“Ko je mama odšla, sem ležala v postelji in z mislimi grebla po preteklosti, po letih, ko smo Jaja, mama in jaz govorili bolj z duhovi kot z ustnicami. Do Nsukke. Z Nsukko se je vse začelo; mali vrt tete Ifeome zraven verande njenega stanovanja v Nsukki je prekinil tišinio. Jajevo kljubovanje se mi je zdelo kot poskusni škrlatni hibiskusi tete Ifeome: redko, krhko, s pridušenimi toni svobode, drugačne svobode od tiste, ki je po državnem udaru prihajala iz ust pojoče množice pred vladnim trgom, valujoče z zelenimi vejami. Svobode biti, delovati.” (str. 20–21)