Škržati z Lavande

»Neznanca sva. Res. Tu sva že več kot dve uri čisto sama in čaka naju še nekaj lepih dni skupnega uživanja v tem raju, pa se sploh nisva predstavila. Ja, saj vem. To bi moral storiti jaz, ker sem moški! Torej … Moje ime je Odi!« je dejal in stegnil taco čez mizo.

»Odi??? Kakšno prekleto ime pa je to? Oh … Sori, sranje, samo … Odi? Halo!« sem ga udarila po tisti stegnjeni taci.
Začudeno me je pogledal.

»Res sem Odi! No … Pravzaprav je moje polno ime Odisej …« je dodal nazadnje.

»Odisej? Pa kaj imaš ti mene zares za popolno bebiko? Odisej! Kateri normalen starš bi pa dal svojemu otroku ime Odisej?« sem bila dobesedno zgrožena.
»Pa je res. Moja mama je bila nora na Antiko, sploh na Grke in … Sem postal novodobni Odisej in moj brat Heliodor.«

»Heliodor?« nisem mogla verjeti.
»Ja. Če pa Heliodorja posloveniš, dobiš Sončeslava …« je nadaljeval.

»In ti, če posloveniš Odiseja?«
»Odhajač!« se je zarežal.

»Ni dobro … Preveč glagolsko.«
»No, saj … Ne da se kar prevesti. Pa še stara grščina mi zadnje čase dela nekaj preglavic. Zato je Odi kar OK. Zame …«

Nasmehnila se je in prikimala.
»OK. Verjamem ti. Kaj češ, sto ljudi, sto čudi, a ne? Jaz sem Julija …« sem zdrdrala na hitro in potem še zelo mlačno stresla njegovo šapo.

»Odisej in Julija, kako posrečeno, mar ne? Shakespeare in Homer bI po moje crknila od smeha, če bi bila zdajle čisto slučajno kje tule nad nama. Mislim, da bi ziher kar skupaj napisala kakšen nov klasični bestseler!« (34-35)