Skupaj

“Cele tri dni in noči smo se vozili sem. Moj zelo lepi avto je po treh dneh ves pobruhan, da ne omenjam, kaj je po sedežih naredil pes. Psov že tako ne maram. Spal sem v avtu malodane z neznanko. Ne v dobrem smislu. Prenočeval sem na krajih, kjer ne bi prenočeval noben razumen človek. Jedel sme jabolko, ki si ga je najstnik prej stlačil v pretesne hlače, in kebab, v katerem je bilo po mojem človeško meso. V Londonu me čaka res huda osebna kriza, jaz pa sem se z ljudmi, ki jih ne poznam – zelo prijetnimi ljudmi – peljal devetsto trideset kilometrov daleč, ker sem celo jaz doumel, da je zanje to tekmovanje zelo, zelo pomembno. Življenjsko pomembno. Tale deklica tam notri živi samo za matematiko. in če zdaj ne bo dobila očal, s katerimi bi lahko bolje videla, ne bo mogla enakovredno sodelovati na vašem tekmovanju. In če ne bo mogla enakovredno sodelovati, bo zapravila svojo edino priložnost za vpis v šolo, na katero si zelo, zelo želi. In veste, kaj bom napravil, če se bo to zgodilo?”