Skušnjave
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | KUD Sodobnost International |
Ključne besede | Novinarstvo, Spomini |
Povedati več, kot se je smelo nekoč
Podnaslov Novinarjeva zgodba nam namigne, o čem bomo brali. Spomini na delo v novinarstvu so še kako živi. In živa so tudi zakulisja zgodb, o katerih je Tone Hočevar poročal dolga leta, hkrati pa je moral dobro presojati, kaj bo lahko javnost sprejela in česa ne. Odmik od časov polpretekle zgodovine je zdaj že tolikšen, da se lahko pove, zapiše tudi tisto, kar se včasih ni moglo ali celo, zaradi cenzure, ni smelo. Poročanje iz držav Južne Amerike, Mehike, Kube in kasneje tudi iz Vatikana in Rima je bilo polno burnih dogodkov. Kot pravi avtor, je imel veliko srečo, da je iz dogodkov, polnih nasilja in velikih političnih sprememb, vedno izšel živ in zdrav. Prvi prevrat, ki ga je doživel, se je zgodil v Limi. Po njem je spremljal številne politične in družbene spremembe, vojaške udare, v katerih nisi nikoli vedel, kako se bo stvar zasukala. Bilo je krvavo, nasilno. Ob vsem tem se je stkalo prav toliko prijateljstev, kot je bilo na drugi strani tudi ovajanja, neresnic, laži, prikritih prisluškovanj in nadzora. Skorajda neverjetno je pričevanje o prisostvovanjih sestankom Opusa dei, kot eden redkih nam razgrne pogovor z Giuliom Andreottijem, ki še vedno meni, da je meja med Italijo in Slovenijo na Vrhniki. Tu so še številna srečanja s politiki, predsedniki, diktatorji, generali, pesniki, pisatelji, tudi z Gregoriem Fuentesom, pa čolnarjem samega Hamingwaya. Pot ga je zanesla tudi v Afriko, kjer je bil opazovalec Združenih narodov v Mozambiku. Padec Berlinskega zidu pa se je zgodil skorajda, lahko rečemo, pred domačimi vrati. Družina ga je spremljala skorajda povsod. In spremljali so jih psi. Kjer so bivali, so imeli štirinožno družbo. Živo slikanje razmer in srečevanj z osebami, katerih večino je odnesel tok zgodovine, nam je v razmislek, kako deluje zdajšnja civilizacija, kje smo bili nekoč, kje smo danes in kam pravzaprav plujemo. Vprašamo se, ali lahko naša napredna družba sploh dojame svojo moč, pa ne tisto, ki se meri v denarju in vojaški moči, pač pa tisto, ki izhaja iz učenja in dojemanja zgodovine, znanja ter napredka, ki bi ga lahko usmerili v svetovni mir. Skrite osebne in politične povezave, prevladovanje pohlepa, egoistična pomembnost mož, ki so v smrt poslali premnoge nasprotnike, boj za politično prevlado, ki vodi v gospodarsko izkoriščanje in okoriščanje bi morala biti preživeta stvar. Je družba sposobna razumeti samo sebe v tem času, tem trenutku? Svet se obrača, kot je razvidno, še vedno na en in isti način, kot že toliko let, stoletij. Posameznik, ki je doživel toliko, kot Tone Hočevar, nam s svojimi spomini razširja obzorja. In zavemo se, kako se pravzaprav obnaša ta naš svet.
Objavljeno: 22.01.2020 08:57:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:29
Vsak otožen trenutek prinese tudi lepe spomine. Na tisoče je bilo sprehodov, kužki so bili nenehno z nami. V Kosezah, v Mehiki, na Kubi, spet v Kosezah, pa zelo dolgo v Rimu in naposled v Črnučah. Zgodbe, ki sem jih pisal iz Latinske Amerike, s Karibov, iz Afrike ali večnega Rima, so se spreminjale, tehnologije poročanja so bile vedno nove, začel sem s pisalnim strojem in s kamero, ki jo je bilo treba še navijati, in sklenil v digitalni eri, ki ji vnukinje sledijo hitreje kot jaz.
(str. 372)