Slovenske pravljičarke (1848-1918) in evropska tradicija od trubaduric do pravljičark

Gre za izjemno znanstveno monografijo o pravljičarkah, tudi slovenskih. V prvem delu monografije je predstavljen evropski prostor, v drugem delu pa slovenske pravljičarke. Najprej zaslužni profesor Zipes iz ZDA, eden najpomembnejših raziskovalcev pravljic in poznavalcev teorije pravljic, predstavlja pravljice, pravljičarke in pravljične junakinje iz evropskega prostora. V drugem poglavju profesor Ehrhard iz Nemčije predstavlja pravljičarke bratov Grimm, sestre Hassenpfug in sestre Haxthausen, predvsem Dorotheo Viehmann in Elizabeto Schellenberg. Profesorica Milena Mileva Blažič pa ugotavlja, da je na Slovenskem prva objavila pravljico Josipina Toman Urbančič – Turnograjska. Njena pravljica Rožmanova Lenčica je bila objavljena leta 1853. V Evropi so že mnogo pred tem ustvarjale srednjeveške trubadurice, v 17. pa so francoske precioze razvile avtorski pristop k pravljici, ki se je kasneje razvijal tudi na Slovenskem. V knjigi so predstavljene tudi slovenske pripovedovalke pravljic, med znanimi ljudskimi pravljičarkami so bile t. i. Štrekljeve pravljičarke, ki so bile zapostavljene. Vedno je bil poudarek na pravljičarkah pisateljicah, torej na tistih, ki so pravljice tudi zapisovale in jih včasih tudi avtorsko nadgradile. V zadnjem, tretjem delu monografije pa so zbrane pravljice od trubaduric in precioz do slovenskih pravljičark. Monografija nam, če to le želimo, odpre nov pogled na pravljični svet. In ne pozabimo, pravljice so bile najprej namenjene odraslim.