Slovenske svetovne znamenitosti v ljudski dediščini
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga, pripovedka |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Turistično in kulturno društvo Naše gore list |
Zbirka |
Slovenija dežela legend |
Ključne besede | Kulturna dediščina, Ljudsko slovstvo, Naravna dediščina, Slovenija |
12 biserov slovenske naravne in kulturne dediščine
Dušica Kunaver je v tem kratkem, a izjemno zanimivem delu (izšlo je v zbirki Slovenija dežela legend) zbrala 12 cvetov slovenske naravne in kulturne dediščine, ki nas postavljajo na svetovni zemljevid. Naj navedem samo nekatere: piščal iz Divjih bab (najstarejše glasbilo na svetu), leseno kolo z Ljubljanskega barja (najstarejše kolo z osjo na svetu), jama Vilenica (na svetu najstarejša za obiske odprta jama), Cerkniško jezero (najznamenitejše presihajoče jezero na svetu), Predjamski grad (največji jamski grad na svetu), Solkanski most (most z največjim kamnitim lokom na svetu) idr.
Opise teh in drugih znamenitosti spremljajo ljudske pripovedi: npr. o Zlatorogu, legenda o nastanku Krasa, o vilah v jami Vilenica, o cerkniškem povodnem možu, o zmaju v Postojnski jami ipd.
Vsekakor gre za pomembno delo, ki bralcu odpira oči za izjemnost naše naravne in kulturne dediščina, opolnomoči pa ga za zdravo domovinsko samozavest in domoljubje, ki nam ju tako primanjkuje. Knjiga je zelo primerna tudi za zadnjo triado osnovne šole in naprej, priporočil bi jo tako učencem kot učiteljem.
Naj zaključim z znanim odlomkom iz Cankarjevega Kurenta, ki tako pomenljivo oriše raj pod Triglavom in se lepo poda predstavljeni knjigi:
“O, domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama… Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda … Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev /…/'”
Objavljeno: 14.01.2021 18:21:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:00
“Nekega davnega dne je oče Noe na svojo ladjo prinesel tudi panj čebel. Ko so vode vesoljnega potopa odtekle in so rešene živali zapustile Noetovo barko, je na njej ostala le še družina čebel. Tedaj so bile še vse med seboj enakopravne, niso imele še matice. Mnogo rodov je zrastlo in nenadoma je v panju postalo pretesno. Stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa mlada čebela se je odločila, da bo vodila mladi rod v tujino. Zapela je in velik roj povabila na palmo blizu barke. Ko je zvabila iz barke že četrti roj, je nastal vihar, ki je mlado čebelo in njene roje zanesel prav na Kranjsko. Zato imamo sedaj na Kranjskem najboljše čebele.”
(Str. 20)