Slutenje

Bilo je poletje in z deklico sva bili najboljši prijateljici. Ime ji je bilo Clare, bila je hčerka prijateljev mojih staršev. Popoldan je bil dolg in srečen, prišel pa je čas, ko je morala Clare domov. In tu se začne to, kar sem za dolga leta potisnila in skrila v globine svojega spomina. Stala sem v preddverju in se skupaj s Clare hihitala, nad najinimi glavami pa je bilo slišati klepet odraslih. Nato sem nekaj rekla. Nekaj, zaradi česar so odrasli obmolknili in je v prostoru zavladala tišina. »Zakaj mora Clare umreti?« sem vprašala. Ker ni nihče odgovoril, sem mislila, da me niso slišali, zato sem poskusila znova. »Nočem, da Clare že jutri umre.« Nadaljevali so s pogovorom, jaz pa sem vedela, da so me slišali, saj me je moja mama oštevala, Clare pa je planila v jok in njena mama jo je odpeljala stran. Motila sem se. Clare ni umrla že naslednjega dne. Ampak imela sem le pet let in mislim, da še nisem razumela, da jutri pomeni nekaj bolj določenega kot kmalu. Vendar se je kmalu pokazalo, da sem imela prav. Clare je umrla za jetiko. Bolezen se je pojavila iznenada in zdravniki ji niso mogli pomagati. Zdaj se jasno spominjam, kako sem si želela pomagati ji. Preprečiti njeno smrt. Nato se je začela tišina. Nedolgo zatem smo se preselili v ulico Clifton Terrace in postopoma sem pozabila na dogodke tistega dne, ko sem imela pet let. Do zdaj.
(str. 9-10)