Small world
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Prevod |
Martina Soldo |
Ključne besede | Alzheimerjeva bolezen, Bogataši, Prevare, Sirote |
Pozabljena preteklost zaradi Alzheimerjeve bolezni postane grozljiva sedanjost
Konrad Lang je vse življenje brez večjih obveznosti živel na račun bogate družine Koch. A če se to mogoče sliši kot sanjsko življenje, Koni v življenju ni nikoli dosegel, kar bi lahko. Konijevo zgodbo začnemo spoznavati, ko zaradi njegove pozabljivosti, ki se kmalu izkaže za Alzheimerjevo bolezen, pogori Kochova vila na Krfu. Možakar pa ima že dolgo časa tudi probleme z alkoholizmom. Ko po naključju spozna bogato vdovo Rosemarie, preneha piti in začneta potovati. A bolezen očitno hitro napreduje in pristane v sanitoriju. Kar veseli družino Koch, še najbolj pa njihovo »glavo« Elviro Senn.
Elvira se je kot mlada varuška zaposlila pri starem vdovelem industrialcu, ki je imel par let starega sina Thomasa. Čez nekaj časa se ji je pridružila pomočnica Anna, ki je s seboj pripeljala malega Konrada. Elvirin mož je kmalu po poroki umrl in sina pustil z mačeho. Koni je na koncu pristal pri nekem kmetu in ko ta ni več prejemal plačila, ga je privedel nazaj k Elviri. Koni je postal družabnik Tomija. Bil je njegov zvesti pomočnik, a nikoli prijatelj ali enakovredni član bogataške družbe. Tomi se je poročil s prvim dekletom, ki je bil všeč Koniju. Nadarjeni pianist Koni je vedno presegal medlega Tonija. Pametnejši Koni je moral zapustiti šolo, ker se za ta korak odločil Tomi. Nesposobni Thomas postane direktor, vedno »tretje kolo Koni« pa pijanec. A Alzheimerjeva bolezen na dan prikliče najrosnejše spomine in Elvira skrije vse stare albume. Ker stvari niso vedno take, kot se zdijo …
Objavljeno: 12.07.2016 16:34:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:44
Elvira je skomignila z rameni: »Naj ga zdaj še jaz pustim na cedilu?«
»Koni ni več otrok. Nadležen starec je, ki smo ga imeli vse življenje na grbi, zdaj pa je postal tako trčen, da ga moramo prepustiti drugim. In tudi smemo.«
»Ni bil zmeraj nadležen samec. Nekoč je bil tudi dober tovariš pri igri in zvest prijatelj tvojemu očetu.«
»Za to je že preveč bogato poplačilo. Vse življenje ni niti s prstom mignil.«
Elvira je molčala. Urs jo je pregovarjal.
»Prosim te, nikar ne naredi te neumnosti. Zanj je pristojna občina. Samo iz davkov, ki jih plačujemo kot zasebniki, bi lahko krili oskrbo za ducate Konijev. Takšni sanitoriji so dobri.« (str.142)