Smisel konca

Predstavljajte si, da ste kot osemletnik iz same otroške hudobije prijatelju rekli kakšno zares grdo stvar? Ali pa kot najstnik sošolcu napisali pismo, v katerem ste mu izrekli besede, za katere vam je bilo pozneje sicer žal, ampak ste nanje tudi hitro pozabili. Vi mogoče že, on pa ne … O tem, kako lahko za nas drobni, nepomembni dogodki iz preteklosti zaznamujejo življenje nekoga drugega, bi lahko veliko razmišljali in razpravljali. Igra nezanesljivega človeškega spomina marsikoga naslika lepšega, kot je v resnici, še posebej, ko razglabljamo o sebi in o svojih preteklih dejanjih.


Smisel konca je sicer kratek, zelo berljiv, umirjen roman, ki se bere z lahkoto, vendar nikakor ni lahkoten. Bralcu med branjem predstavi veliko izzivov, ki pa jih lahko spregleda ali sprejme. Roman se prebere hitro, na dušek, v bralcu pa pusti veliko negotovost in množico vprašanj. Ves čas, še dolgo potem, ko bralec zaključi z branjem, se bo spraševal, ali je knjigo zares razumel, ali si je metafore v knjigi prav razlagal, so res drobci iz preteklosti tako močno vplivali na osebe ali je bil le splet okoliščin tisti, ki je pripeljal do usodnih dogodkov. Roman Smisel konca potem, ko ga prebere, bralcu zelo nerad pusti spati. V romanu je namreč neka gonilna sila, ki bralca prisili, da išče še druga mnenja, samopotrditev v svojih dognanjih, odgovore na vprašanja o vsem – metaforah, namigih, neizrečenem, smislu samem in smislu konca. Zanimiva je za vsakogar, saj je zahtevna natančno toliko, kolikor vsak bralec želi sam, in zahteva tudi ravno toliko časa in koncentracije.

Knjiga nam postreže s protagonistom Tonyjem Webstrom, upokojenim junakom angleškega srednjega razreda v poznih srednjih letih, ki se v mirnih upokojenskih letih spominja preteklosti, svoje mladosti, prijateljev iz šole, svojega dekleta Veronice, s katero se je potem razšel, svoje kariere in Margaret, s katero se je poročil, dobil z njo hčerko, se potem ločil, vendar z njo ostal v dobrih odnosih. Njegovo bivanje se zdi zadovoljivo, v svojem povprečnem življenju se počuti udobno in prepričan je, da nikoli ni nikogar prizadel. Potem pa nenadoma izve, da je po nenavadnem spletu okoliščin podedoval dnevnik svojega šolskega prijatelja Adriana Finna, ki se je njegovi triperesni prijateljski navezi pridružil kasneje, postal fant njegovega nekdanjega dekleta Veronice, nekaj let kasneje pa naredil samomor iz neznanega razloga. Po dolgih letih tako spet naveže stik z Veronico in klobčič se začne vse hitreje razvijati, spomin na mirno preteklost pokaže kar nekaj lukenj in napačnih interpretacij, obskurna in že skoraj pozabljena dejstva začnejo čedalje močneje odzvanjati v junakovi glavi in nič ni več tako, kot se je še do pred kratkim zdelo.


Avtor knjige, Julian Barnes, ki je slovenskim bralcem znan že od prej, je po lanski četrti nominaciji končno prejel Bookerjevo nagrado. Ta nagrada je od leta 1969 priznanje za najboljši roman leta v angleškem jeziku, ki ga je napisal avtor iz Commonwealtha ali Irske.