Ivo Svetina

Smisel rože

4,0

(1)

Žanr	avtobiografski roman, personalni roman, spomini
Narodnost	slovenska literatura
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2022
Založba	Cankarjeva založba
Ključne besede	družinska razmerja, Ljubezen, Pesniki, Pisatelji, Smisel, Smrt, Upanje, Zaupanje, življenjske preizkušnje

Število strani

375

12-13 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

» Tudi jasno oko ljubi senco.«

Živeli so – in med njimi kdo še vedno diha – otroci cvetja, opiti z radostjo in optimizmom, brezbrižno vzhičeni nad možnostmi svobode, zasanjani v veri spreminjanja sveta k pravičnejšemu jutri, nemalokdaj melanholični, nestanovitnih razpoloženj in samoljubni v svojih uživancijah. A življenje dolg izstavi vedno, če ne prej takrat, ko človek trči ob iztekajoči se čas preostalih svojih dni in se predenj postavi vprašanje po smislu – biti, početja in prehojenega življenja. Ivo Svetina. Dosegel je svoj sloves. Živel je polno. Okušal vseh vrst žuborenja in hrumenja, ekstatično je segal gor in gromko padal dol. Sanjal je in hrepenel. Zadajal rane in jih tudi sam trpel. Odkrival najfinejše niti stvarstva in spregledoval najočitnejše resnice. O tem je ta knjiga. Misel, ki si želi biti osebna in se iskrenosti in sami biti življenja ne le tesno približuje, pa od njiju tudi vešče beži. To avtor prizna tudi sam. Nekaj pa je nedvomno, četudi se dvom v pesniku naseljuje: noro lepo ga je brati, četudi mestoma (jaz) z vrednotnim in čustvenim odmikom.

Glej tudi:

Prispeval(a): Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

Objavljeno: 19.12.2022 13:26:47
Zadnja sprememba: 16.05.2024 10:50:26

Tudi jasno oko ljubi senco, je zapisal pesnik in znova je bila razkošna pomlad, čas na pragu poletja, krošnje dreves so zakrile sinjino neba in hodil sem pod temnozelenimi baldahini, svetloba, tista od zgoraj, s sončevega prestola usipajoča se na zemljo, je rosila po svežem zelenju, se ob listih rdeče bukve razpršila, preraščala je v bolezen, toda zanjo sem bil edino zdravilo jaz sam. Moči, da bi se ozdravil, nisem imel. Zatekal sem se k stihom, da bi v njih našel ne le lepoto, pač pa tudi dovolj fizične moči, ki sem jo potreboval, da bi se spopadel z neprehodno senco, segajočo pred menoj do samega dna neba. Da me znova preplavi volja do biti, volja, katere je srebrno morje, preplavljajoče nočno obalo … Da se v meni znova naseli radost, nedolžno veselje nad predmeti, ljudmi in glasbo, ki je v tistih časih moje deške dobe vrela iz belih cvetov kutine, s katerimi je bil okrašen svet, zdelo se je, da je za vse večne čase napočil mesec maj. A beli, v sredini nežno rožnati cvetovi, so zakrivali marsikatero smrtno rano, ki je takrat še nisem ne poznal ne bral o njej.
(str. 101-102)