Smrdokavra

»Klasične« pravljice Perraulta, bratov Grimm in Andersena so doživele že mnogo predelav ter revizij (od čisto estetsko naravnanih do feminističnih), pri čemer so novo nastala dela osnovno besedilo nadgradile, mu dale nove pomene, ali pa so ga čisto transformirale, subvertirale, vzpostavile kritičen odnos do etično vprašljivih, zastarelih elementov (med »slavnimi« literarnimi »rekonceptualizatorji« pravljic najdemo na primer Anne Sexton, Angelo Carter, Elfriede Jelinek, Donalda Barthelma in Roberta Cooverja). Perraultovo pravljico Kraljevič s čopkom na svoj način revizualizira tudi priljubljena belgijska pisateljica Amélie Nothomb: na njeni bazi izgradi roman Smrdokavra. Pri tem se ob branju sprašujemo, kakšen odnos vzpostavi pisateljica do izvornega dela: ga postavi v ozadje in prekrije s svojo naracijo? Ga preobrazi in predrugači? Koliko pravljičnega ohrani?

V spremnem zapisu lahko zapazimo, da je Nothomb svojo Smrdokavro označila za »palimpsest, v katerem ironično premišljuje mitologije«. Kot avtorica tako zavzame nekakšno distanco do dela, na katerem »plasti« svojo verzijo teksta, se humorno opredeli do nekih (pravljičnih) konvencij itd. Bistvene značilnosti pravljice pa so, po Maxu Lüthiju, enodimenzionalnost, ploskovitost, abstraktni slog, izoliranost in univerzalna povezanost, sublimacija in vsevključnost. Vse te karakteristike vsebuje Perraultov Kraljevič s čopkom, kjer beremo preprosto, balasta očiščeno zgodbo o kraljeviču, ki se rodi zelo grd, a pameten ter o lepotici, ki se nekje drugje rodi kot lepotica, a »neumnica«. S posredovanjem dobre vile se vse dobro konča, on njej podari dar modrosti, ona njemu dar lepote – in živita srečno do konca svojih dni. Nothomb zgodbo premesti v Pariz sodobnosti, tako da ji že takoj podari »večdimenzionalnost« časa in prostora. Protagonist Božidar v skladu s predlogo pride na svet zelo grd (avtorica se ne »brzda« pri opisovanjih njegove grdote, zaradi česar se nam lahko utrne misel na Grenouilla iz Parfuma, ali na filmskega Benjamina Buttona), izkaže se za zelo pametnega, medtem ko je po drugi strani protagonistka Trandavilja lepa, a molčeča, zaradi česar jo okolica dojema kot hladno in neumno. A njuna značaja – čeprav nista ravno poglobljeni psihološki študiji in sta vseeno formirana po nekih pravljičnih tipih s svojimi funkcijami –, ne kažeta na ploskovitost: obema je pripisan specifični notranji svet, lastne čudaškosti, specifike, za njima stoji daljša zgodba (Božidar ljubi ptice, je njihov strasten raziskovalec, Trandavilja ima pretanjen posluh za lepoto, še posebej dragulje itd.). V romanu niso sublimirane niti za pravljico »neprimerne teme«, avtorica tematizira spolnost, umrljivost itd. Tako pod črto bi lahko rekli, da poskuša Smrdokavra vdihniti že znani pripovedi več življenja, barv in nians ter s tem bralstvu podariti zgodbo s srečnim koncem (ki pa ni brez prave substance), kar je bil med drugim tudi avtoričin namen. Pisateljica znotraj tega rekontekstualizira ideje lepote in ljubezenskih razmerij (»grd« Božo je na primer v pisateljičinem ironičnem zasuku za ženske neustavljivo privlačen, osupljivo lepe Trandavilje pa se fantje izogibajo), pa tudi sam načina podajanja, pisanja pravljice.

Seveda pa Nothomb ohrani tudi dobršen del fascinacij, ki se naslanjajo na pravljične pripovedi. Morda ne zasledimo eksplicitnih, izrazitih čudežnih dogodkov, naletimo pa na približke: za Trandaviljo njena babica pravi, da ima občutek za magijo, Božidar premore že kot otrok nenavadno osupljivo razumevanje za svet in ljudi. Smrdokavra je postavljena v konkretni Pariz in ne v neko čudežno krajino, vendar piska s svojo pisavo prostoru vdihne magijo, obudi »skrito« lepoto. K atmosferi ekstravagance pripomorejo tudi nenavadni liki (s še bolj nenavadnimi imeni), častna omemba tukaj pripada Trandaviljini ekscentrični babici, ki živi v razpadajoči graščini, obdana z dragimi kamni in ki predstavlja nekakšno pravljično in manj tragično verzijo Miss Havisham Dickensovih Velikih pričakovanj. Najbolj »žanrsko« tipičen pa je seveda konec, kjer se junaka po nenavadnem spletu okoliščin ob srečanju zaljubita na prvi pogled ter premostita medsebojne razlike – ob čemer pa vseeno ohranita svoje edinstvenosti, noben izmed likov se ne odpove lastnim strastem, partikularnostim (za "feministično" piko na i je celo Trandivilja tista, ki preživlja akademika Božidarja). Pisateljica tako ohranja ravno pravšnjo napetost med tradicijo pravljice in rekonstruiranjem le te.

Omembe vredno je tudi avtoričino pristopanje do upodobitev živali, ki jih v Smrdokavri kar mrgoli: v fokusu so predvsem ptice, predmet protagonistovega raziskovanja (ki končno po smrdokavri tudi dobi vzdevek). V tem oziru ne gre govoriti o kakršnikoli ekokritiški pisavi, vendarle pa je živalim znotraj dela dopuščen »lasten prostor«. Nothomb se oddalji od klasičnega pravljičnega antropomorfizma, ptice upodablja predvsem skozi junakovo radovednost, fascinacijo, pri čemer le ta noče posegati v njihov obstoj. Božidar sicer pogosto – ko si skuša razložiti življenjske situacije – posega po primerjavah s »ptičjim svetom«, vendar se komparacije ne iztečejo v rigidno določanje nekih inherentnih, antropomorfiziranih lastnosti živali. Sam se tako razburja spričo zasmehovanja ptic skozi človeško izrazje, ki na primer neumno žensko vzporeja z gosjo. Prav tako je ogorčen nad udomačevanjem neavtohtonih ptičjih vrst, nad človeškim zanemarjanjem pomena ptic, ki jih sam vidi v njihovi lastni unikatnosti. Na nekem mestu lahko celo preberemo njegovo misel, da ima (glede na njegovo prisotnost v jeziku, sporazumevanju in dojemanju narave) »antropomorfizem pred sabo še svetlo prihodnost«. Smrdokavra se skuša vsaj v neki meri upirat antropocentristični perspektivi, kjer vse služi človeški rabi, kjer bitja ne morejo preprosto le obstajati.

Smrdokavro bi lahko, kot je to zabeležila prevajalka v spremnem zapisu, postavili v kategorijo »atipičnega bildungsromana«. Skozi celotno naracijo lahko namreč oba junaka – do njunega srečanja v predzadnjem poglavju – spremljamo posamično, izolirano, vsakemu je odmerjeno svoje poglavje. Podane so jima seveda določene vzporednice, sporadično spremljamo stopnje njunega odraščanja, dojemamo ju kot skrajno osamljena, iz družbe izločena lika. Ob tem se zdi, da zabeležen individualni razvoj (v bistvu sama »razvojnost« bildungsromana) ni igral v njunem odnosu zares pomembne vloge, na nek način junaka vseskozi ostajata ista, odmaknjena od vsega: kot da je celotna zgodba zgolj poetična priprava na njuno srečanje, na kolizijo dveh nerazumljenih duš. Vsi popisi njunih doživljajev, dogodkov, vodijo h končnemu, ključnemu momentu fabule: njunemu usodnemu srečanju. Da, to je vsekakor pravljično; a pisava Amélie Nothomb obeta še veliko več. S svojo metaliterarnostjo in citatnostjo draži radovednost, z bujnim jezikom, ki spaja elokventne in živahne dialoge s poetično-humornimi deskripcijami, teši estetske zahteve ter si z vmesnimi refleksijami – o človeških odnosih, njihovih zaznavah, o spoštovanju drugosti – podarja dodano vrednost.