Smrt iz črnila : tretja knjiga v trilogiji Srce iz črnila

Mračno je strmel v grad. Uboga Meggie. Verjetno ga bo tokrat spet krivila za vse. Njena mati je to gotovo že storila. Fenoglio se je še predobro spominjal Resinega prosečega pogleda. Moraš nas napisati nazaj! To si nam dolžan! Ja, morda bi bil moral resnično poskusiti. Kaj če bodo Mortimerja ubili? Ali potemtakem ne bi bilo bolje za vse, da bi se vrnili? In kaj naj bi potem še sam iskal tukaj? Opazoval, kako bosta nesmrtni Gadovec in Srebrnonos nadaljevala njegovo zgodbo?
»Seveda je tukaj! Kaj nisi slišal, kaj je rekla? Po stopnicah navzgor. Ali vidiš še kake druge stopnice? Mojbog, Darius!«
Roževec je pozabil na svojo zlomljeno roko in se radovedno ozrl k vratom.
Kakšen ženski glas pa je to?
Potrkalo je, toda še preden je Fenoglio lahko zaklical »Naprej«, so se vrata že odprla in precej zajetna ženska je tako vihravo vstopila v njegovo sobo, da je nehote stopil korak nazaj ter z glavo zadel ob strešino. Obleka, ki jo je imela na sebi, je bila videti, kot da bi prišla naravnost iz kake poceni gledališke predstave.
»No, vidiš. On je!« je oznanila in ga tako zaničljivo premerila, da se je Fenoglio zavedel vsake luknje v obleki. To žensko poznam, je pomislil. Ampak od kod?
»Kaj se tukaj dogaja, hm?« Tako silovito mu je porinila prst v prsi, kot da bi ga hotela suniti naravnost v njegovo staro srce. Suhega možakarja za njenim hrbtom je tudi že nekoč videl. Seveda, v …
»Zakaj so v Ombri izobesili Gadovčevo zastavo? Kdo je tisti ostudni možakar s srebrnim nosom? Zakaj so Mortimerju grozili s sulicami in od kdaj hudiča nosi meč?«
Knjigožerka. Seveda! Elinor Loredan. Meggie mu je dostikrat pripovedovala o njej. Sam jo je zadnjikrat videl skozi rešetke v enem izmed pesjakov na Capricornovi slovesnosti. In sramežljivi možakar s sovjim pogledom je Capricornov jecljajoči bralec! Njegovega imena se pri najboljši volji ni več mogel spomniti. Kaj počneta tukaj? Kaj zdaj že izdajajo turistično vizo za njegovo zgodbo?
»Sicer priznam, da sem si oddahnila, ker sem Mortimerja videla živega,« je nadaljevala nepovabljena gostja. (Ali mora kdaj zajeti sapo?) »Ja, resnično, hvalabogu, da je videti živ in zdrav, čeprav mi ni bilo prav nič všeč, da je sam odjahal v grad. Toda kje sta Resa in Meggie? In kaj je z Mortolo, Basto in Orfejem, s tem napihnjenim teslom?«
Mojbog, ta oseba je tako grozna, kakor si jo je predstavljal. Njen spremljevalec – Darius, ja, tako mu je ime – je tako očarano strmel v Roževca, da si je ta polaskano pogladil svoje bledorožnate steklene lase.
»Tišina!« je zagrmel Fenoglio. »Za božjo voljo, utihnite že!«
Nobenega učinka. Niti najmanjšega. »Nekaj se jima je zgodilo! Priznajte! Zakaj je bil Mortimer sam?« Že spet mu je potisnila prst v prsi. »Ja, Meggie in Resi se je nekaj zgodilo, nekaj groznega… Pohodil ju je velikan, nabodli so ju na …«
»Prav nič se jima ni zgodilo!« se je vmešal Fenoglio. »Pri Črnem princu sta!«
»Pri Črnem princu?« Njene oči so postale skoraj tako velike kako oči njenega spremljevalca z očali. »Oh!«
»Ja! Če se bo tukaj komu zgodilo kaj groznega, se bo Mortimerju! In zato…« Fenoglio jo je trdo zgrabil za roko in jo odvlekel do vrat, »me zdaj pustita samega, hudiča, da bom lahko razmišljal!«
To ji je res zavezalo jezik. Vendar ne za dolgo.
»Nekaj groznega?« je vprašala.
Roževec je umaknil roko z ušes.
»Kaj hočete reči s tem? Kdo pa tukaj piše, kaj se dogaja? Vi vendar, kajne?«
No, čudovito! Zdaj pa je potisnila svoje okorne prste v najhujšo rano!

(Str.: 350-352)