Smrt se vozi v audiju
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | danska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | KUD Sodobnost International |
Zbirka |
Knjižna zbirka Horizont |
Prevod |
Darko Čuden |
Ključne besede | Humor, Invalidi, Potovanja, Socialna izključenost, Tragično |
Najslabše je, če ti kdo želi vse najboljše.
Asgerju se zaradi brezbrižne nespoštljivost avtorskih pravic pri medijskem oglasu svet v trenutku obrne na glavo. Izgubi službo, življenjska sopotnica ga vrže iz stanovanja, prijatelj pa mu po pol leta posojanja denarja namigne, da bi se lahko vendarle poskušal spraviti nazaj v življenje, češ, služba se najde, če le nisi izbirčen. In res, socialna ga takoj najame kot osebnega asistenta Waldemarju, medicinskemu čudežu, ki ga pesti nič koliko bolezenskih sindromov oz. neozdravljivih bolezni, a je mladenič karakterno izredno žilav in trmoglav in pišmeuhovsko nabrit. Po nekaj uvodnih, zabavnih in malo manj zabavnih, peripetijah, se podata skupaj na pot, ki pa se za nekoga izkaže kot enosmerna. Waldemar želi v Maroko. Želi obiskati zdravilca. Potovanje je takšno, kot se za potovanja spodobi – zabavno, rahlo srhljivo in mestoma nepredvidljivo. Zdravilec pa, no … Čeprav s tragičnim koncem je roman poln hudomušnosti in satire, značilnega skandinavskega humorja, predvsem pa izpisan z izjemnim literarno-dinamičnim občutkom za jezik, ki ga je v slovenščino več kot odlično prevedel Darko Čuden. Zabavna tragikomična poslastica.
Objavljeno: 04.03.2021 12:31:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:36
Odločal se je, to že moram reči, za res čudaške kraje. Vihal je nos nad znamenitostmi, zaradi katerih bi pravi uživalec kulture rad naredil hud ovinek, zato je izbiral atrakcije kot muzej fondija v Lübecku, pekarno oblatov v neki od boga pozabljeni vasi, kjer sva poskušala dobrote iz rok peka pete generacije, ki ga je bila ena sama moka, in ogled farme kuncev, kjer so nama pred očmi zaklali in odrli zajca. Take drobnarije so me nekako bodrile, kajti nič te ne potre tako kot tako imenovane turistične znamenitosti, ki jih obiskujemo zato, ker vsled nekakšne kolektivne izgube domišljije lahko rečemo, da smo bili pred smrtjo tam in tam, da smo videli to in to. Ja, dobro vem, da je norčevanje iz turizma poceni finta, v bistvu pa trdim samo to, da mi je bolj ugajal Waldemarjev izbor, ker se je tako izvrstno ujel s potovanjem, ki se lahko konča le s hudim polomom, brez upanja v zmago in s koncem življenja, namreč pri zdravilcu v Maroku, najinem končnem cilju, najinem svetem gralu. (str. 87-88)