Smrt, v temo zavita
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | LUD Literatura |
Zbirka |
Prišleki |
Ključne besede | Bosanski izseljenci, Bosna, Bosna in hercegovina, Družinski odnosi, Ljubezen, odnosi med generacijami, Odpuščanje, Odraščanje, Smrt, Travme, Vojna |
Življenje skozi smrt
Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.
Objavljeno: 07.08.2023 10:24:32
Zadnja sprememba: 13.09.2024 14:44:42
Rodi se, umre, rodi se, umre. Tako je svet zastavljen, da čim več nog stopi nanj in užije njegovo lepoto. Spomnim se zgodbe o Dionizu, ki sem jo pred nekaj dnevi prebrala v neki mamini knjigi o grških tragedijah, ki sem jo našla doma. Govori o bogu Dionizu, blaznem vodji bakhantk, ki skupaj z njimi tvori kult in ima palico tirsos, s katero brani svoj kult. Bog Dioniz vstane, pleše z njimi, dokler ga ne raztrgajo in pošljejo v podzemlje, iz katerega se naslednjo pomlad ponovno vrne in njegova zgodba se ciklično ponavlja. Dvignem se, pogledam proti skrajno levemu oknu veličastnega dvorca pred sabo, in usta mi naenkrat napolni rjast okus. Z okna mi čisto počasi maha smrt, v temo zavita.
(str. 118)