Smrtna magija
Žanr | kriminalni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Juršinci, 2022 |
Založba | LYNX |
Prevod |
Matejka Križan |
Ključne besede | Anglija, Čarovniški procesi, Detektivi, Misticizem, Okultizem, Simboli, Umor |
Skrivnost ukradenega zaročnega naprstnika iz 17. stoletja
V nadaljevanju serije Lovec na tatove, leta 1663, v času zažiganja čarovnic in navdušenja nad črno magijo, nas v predmestju Londona pretrese grozljiv umor mlade služkinje, na prizorišču pa se pojavijo zlovešča znamenja, značilna za spiritualizem. Na podoben način smo se z njimi lahko seznanili v prvem delu. Serija odlično ujame duh časa z vsemi njegovimi značilnimi simboli. Ti nenavadni predmeti, kot na primer star čevelj, naj bi hišo in njene prebivalce varovali pred slabo karmo. Primer prevzame Charlie Tuesday, ki je znan po tem, da mu nič ne ostane skrito. Zaradi neverjetnih sposobnosti predvidevanja in povezovanja raznih podrobnosti ga posamezniki pogosto najamejo po tem, ko uradni organi pregona obupajo. Manjše tatvine ponavadi razreši, ne da bi izdal povzročitelja in mu s tem prihrani grozljivo mučenje, ki je bilo v tem času pogosta praksa kaznovanja zločincev. Loti se tudi zapletenejših in nevarnejših preizkušenj. V tem primeru mora ugotoviti, zakaj je s prsta umorjene izginil srebrni naprstnik ter kdo je storilec. Naprstnik je v tistem času služil kot zaročni prstan nižjega sloja, kasneje pa se ga je dalo preoblikovati v poročnega. Ta naj bi ga pripeljal do storilca, s tem pa naj bi bila žena gospodarja oprana krivde in rešena pred grozljivo usodo kot upa njen mož. V tej kratki zgodovinski kriminalki, ki je bila zamišljena kot vsebinski dodatek prvega dela, oziroma njegova predzgodba, bodo uživali ljubitelji angleške zgodovine, okultizma in detektivskih kriminalk. Angleška pisateljica Catherine Quinn je do tega trenutka napisala 5 delov serije o nenavadnih dogodivščinah, polnih misticizma in zarot.
Objavljeno: 18.06.2023 16:04:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:04
“Vedel je, da se mu zdi Fitzgilbert od nekod znan. Možakar je na svojih suhljatih ramenih nosil pankrtsko sramoto, skupaj z žimastimi lasmi in podganjimi potezami svojega prešuštniškega očeta. To pojasni, zakaj je bil lastnik drage pollesene hiše, a je vendar nosil preprosta in čista puritanska oblačila. In kako si je lahko privoščil drago njuhanje. Gilbertovi so imeli delnice v tobaku v kolonijah in imeli dovolj denarja, da so lahko škandal pometli pod preprogo. Fitzgilbertov primer je nenadoma postal nadvse zanimiv.” (str. 11)