| Žanr | fantastični roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2018 |
| Založba | Miš |
| Prevod |
Jedrt Lapuh Maležič |
| Ključne besede | Domišljija, Družina, Fantje, Prijateljstvo, Snežaki, V mladinskem leposlovju |
Klasična slikanica Raymonda Briggsa z naslovom Sneženi mož je bila prvič izdana leta 1978, po vsem svetu pa se je prodalo 5,5 milijona izvodov. Ilustracije brez besedila so spodbudile nastanek filma, glasbe, odrske igre in tudi nadaljevanja. Raymond Briggs je sicer priljubljen in ugledni britanski ilustrator, avtor brezčasnih risanih junakov, ki jih obožujejo generacije otrok po vsem svetu. Michael Morpungo je Sneženega moža Raymonda Briggsa zapisal. Glavni junak zgodbe je deček Jani, ki nima prijateljev, ker močno jeclja. Nekega decembrskega jutra, ko zapade sneg, se Jani odloči, da bo postavil snežaka, kar mu seveda tudi uspe. Njegovi domači so navdušeni. V noči na božič Jani ne more spati. Steče ven, da bi pogledal, kako je s snežakom. Sneženi mož pa mu maha in se potem celo začne z njim pogovarjati. S sneženim možem Jani preživi najlepšo noč njegovega življenja. Božič je tako prekrasen in čaroben, kot mora biti. Jani tudi preneha jecljati in dobi prekrasno božično darilo. Včasih je potrebno samo malo prijaznosti pa vse težave kar izginejo. Sneženi mož se je po božiču, dokler spet ne bo zapadalo kaj snega, poslovil, Janiju pa so ostali nepozabni spomini. Prekrasna zgodba z ravno prav pravljičnega pridiha, ki nas opomni, da je vse mogoče, če si le dovolimo sanjati. Ne smemo pa pozabiti omeniti izjemnih ilustracij Robina Shawa.
Objavljeno: 24.01.2019 17:34:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:18
In kaj je babica videla? Videla je, kako se je sneženi mož premaknil. Videla je sneženega moža, kako je hodil in z roko objemal Janija čez rame, kako sta šla stran od hrasta in dol proti vrtnim vratom na vrt. Gotovo sanjam, je pomislila. Gotovo še zmeraj spim. Nikoli si ne zapomnim svojih sanj, vendar pa resnično upam, da si jih tokrat bom. Nato sta, medtem ko ju je opazovala, na njeno popolno in skrajno osuplost oba začela plesati. Plesala sta! Plesala po snegu! Skupaj sta se zavrtela! Močno se je uščipnila, da bi se zbudila, in tedaj je vedela, da mora verjeti svojim očem, da je že budna. Vendar pa se je še zmeraj morala do konca prepričati. Čez pižmovko si je navlekla domačo haljo in tiho tiho stopila po stopnicah navzdol. Potem ko si je ob vratih nadela gumijaste škornje, je stopila ven v mrzlo, z mesečino obsijano noč. Jani in sneženi mož sta še zmeraj plesala in tako uživala v tem, da nista videla, kako se jima babi bliža čez vrt. Sneženi mož se je prvi obrnil in jo zagledal. Za nekaj trenutkov je Jani naprej plesal sam. Tedaj je tudi on zagledal babi. Ni vedel, kaj naj reče. Tega nista vedela niti babi niti sneženi mož. (str. 107-108)
in nato