Snežna deklica

Neke noči je Grace Templeton neprestano gledala ponovitev te kasete, jokala skupaj s hčerjo, jo spremljala v žalosti in ji v zaslon šepetala, naj je ne skrbi, da bosta nekega dne ponovno skupaj in da jo bo vedno tolažila, da ji je njena rama ves čas na razpolago, da se lahko razjoče ob njej, pa čeprav ne ve za njen obstoj. Na njej je bila Kiera videti drugačna: lase je imela razpuščene, niso bili speti v čop kot pri prejšnjih, kazala je grivo, ki ji je segala pod že razvite prsi, vrhova, ki ju morda nikoli nihče ne bo uspel preplezati.
Ljubezen, ki sta jo ob pogledu na njen razvoj med posnetki čutila do nje, se je vedno širila v vse smeri in vsa okolja, saj si odslej niso delili le spominov in njenih prvih let življenja, temveč tudi spomin na to, da sta jo spremljala, ko je jokala, in spomin na upanje, da se bo na eni izmed kaset nekoč smejala, da bosta začutila njen razvoj in zorenje, kot bi šlo za svobodno dušo, pa čeprav je bila kot lep ptiček zaprta v zlati kletki. (str. 259)