Sodba v imenu ljudstva : roman
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2012 |
Založba | Droplja |
Ključne besede | Atentati, Delo na črno, Družbena odgovornost, Gospodarski kriminal, Korupcija, Kriminal, Odnosi med spoloma, Odnosi v družini, Pranje denarja, Uboj |
Ljudska fronta za družbeno odgovornost proti pokvarjenosti vladajočih elit
Skupina prijateljev intelektualcev je razočarana nad stanjem v državi, kjer vlada gospodarski kriminal, korupcija, pranje denarja, nihče pa za to ni kaznovan. Odločijo se vzeti pravico v svoje roke, pri tem pa uporabijo skrajne metode. Elitam na visokih položajih v gospodarstvu in politiki želijo nagnati strah v kosti, zato izberejo nekaj žrtev za likvidacijo. Vse je odvisno od tega, kako jih bodo označili mediji, ki naj bi bili na strani pravice. O vsem naj bi poročali nepristransko, s tem pa bi v družbi prevladal vtis, da za podla dejanja v škodo poštenega delovnega naroda lahko plačaš s smrtjo. Družbenokritični roman je bil zelo aktualen že v času izida, saj obravnava teme, kot so nezaposlenost mladih, visoko izobraženih perspektivnih ljudi, pomanjkanje motivacije za končanje študija, nezmožnost navezovanja stikov z nasprotnim spolom, življenje na račun staršev v odrasli dobi, delo “na črno”, “kupovanje” diplom ipd. Tomo Podstenšek je avtor številnih romanov, kratke proze, otroške literature in dramskih del. Trikrat je bil nominiran za Kresnikovo nagrado, poleg pričujočega romana še za romana Papir, škarje, platno, ter Kar se začne z nasmehom, zbirka kratkih zgodb Ribji krik pa je prejela Nagrado novo mesto.
Objavljeno: 29.12.2021 19:15:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:55
Ko je zunaj vdihnil rezek zimski zrak, se mu je zazdelo, da je vse skupaj le sanjal. Matjažev fanatični načrt je bil v prevelikem nasprotju z njegovo siceršnjo preudarnostjo in Zoran tudi ni človek, ki bi se ogreval za ekstremistične ideje. Ne, takšne zarote kujejo kvečjemu junaki romanov, razni Raskolnikovi, Don Kihoti, Hamleti in druga literarna svojat. Za resnične ljudi pa taka razmišljanja prav gotovo niso. Ali pač? Naenkrat je začutil ostro neskladje med lastnimi zadržki in osebnostjo likov, s katerimi je doslej brez pomislekov simpatiziral in trepetal za njihovo usodo še ob četrtem ali petem branju iste knjige. Zdaj, ko ima sam priložnost slediti njihovim stopinjam, pa je naenkrat stisnil rep med noge. Če Robin Hood pobije šerifove može, je to pravično in hrabro dejanje. Če Hamlet vzame pravico v svoje roke, je to ne le njegova pravica, ampak celo dolžnost. Krpan brez slabe vesti odseka glavo Brdavsu. Odisejev masaker nad predrznimi snubci ni bil nikoli etično sporen in v Bibliji niti sam Bog ne okleva, ko si je potrebno umazati roke s krvjo grešnikov. Da sploh ne omenja neusmiljenih junakov islandskih sag … (str. 110)