Solar
Žanr | razvojni roman, satirični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Prevod |
Miriam Drev |
Ključne besede | Fiziki, Klimatske spremembe, Ljubezenski partnerji, Varanje |
Karierni vzpon na goljufiv način
Roman angleškega pisca Iana McEwana Solar je satirična pripoved z elementi razvojnega romana. Glavni akter zgodbe je Michael Beard, majhen in debel, na pogled prav nič privlačen možicelj, ki rad uživa v hrani in prekomerno konzumira alkohol. Toda Michael Beard je tudi doktor fizike, ki je v sedemdesetih letih za svoje delo prejel celo Nobelovo nagrado za fiziko. Namesto da bi s svojo slavo, ki je z nagrado prišla sama od sebe, naredil kariero, je počasi sledil propad. Brez idej je pričel živeti iz dneva v dan, se petkrat poročil ter se tudi ločil, imel številne afere. V prvem delu romana, ki se odvija v letu 2000, je tako v ospredju njegova že peta ločitev. Proti pričakovanjem Beard svojo bodočo bivšo ženo občuduje, pravzaprav ga celo privlači. Toda žena se mu za skoke čez plot maščuje in ga prevara tudi ona. Ko Beard zaloti njenega aktualnega ljubimca v svojem stanovanju, se vname prepir, pri katerem ljubimec Aldous nesrečno pade in izgubi življenje. Toda Beard situacijo obrne v svoj prid, nesrečo spreobrne v umor in ga podtakne drugemu ženinemu ljubimcu Rodneyu Tarpinu. A to še ni vse, saj Beard ob Aldousu najde izjemno zapuščino, idejo, ki bi rešila energijski problem in mu ponovno prinesla svetovno slavo. In tako leta kasneje potuje po svetu, ima predavanja, zbira denar za »svoj« projekt in se zavzema za izboljšanje podnebnih razmer. Pa je to res njegov primarni namen ali se morda v ozadju njegovega početja skriva kaj drugega? Ian McEwan je svetovno znani pisatelj, ki je za svoja dela prejel številne nagrade, med drugimi leta 1998 Bookerjevo nagrado za roman Amsterdam, zanjo pa je bil leta 2007 predlagan tudi roman Na obali Chesil.
Objavljeno: 23.03.2022 06:48:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:52
“Toda retorični zanos teh zadnjih stavkov je imel prizvok obupa, lastni glas mu je v ušesih zvenel šibko, njegove sklepne besede so bile kljub vsemu puhle. Kaj zdaj? Njegovo telo je natančno vedelo. Odtrgal je roke od govorniškega pulta, se zasukal in kakor mesečen skozi režo v zavesah zataval v mračen prostor, razkosan s stebri, najbrž skladanicami drugega na drugem naloženih stolov. Ob zvokih spoštljivega aplavza se je sključil v dve gube in njegovo breme, obilno podmazano z ribjim oljem, je neslišno zdrsnilo iz njega. Nekaj hipov je ostal v tej drži in čakal, ali bo prišlo še kaj. Ne, nič. Potem se je vrnil, se postavil na oder in si dostojanstveno otiral ustnice z robcem, medtem ko se mu je Saleel vljudno zahvalil.(str. 237)