Sonce Scortovih : roman
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2005 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Prevod |
Tjaša Mohar |
Ključne besede | Družina, Konflikti, Življenje |
Zgodba in značaji, ki jih ustvarja pokrajina pod žgočim soncem.
Piše se leto 1875. V žgočem soncu se po 15 letih zapora v svojo vas vrača Luciano Mascalzone. Prišel je, da bi končno videl žensko, o kateri je ves čas sanjal. Ko je potrkal na njena vrata, ga je le ta nemudoma spustila k sebi. Toda ženska ni bila Filomena, že davno pokojna, temveč njena sestra Immacolata, ki je po strastno preživetem snidenju tudi zanosila. Mascalzone svojo napako izve le nekaj trenutkov pred svojo smrtjo. Rojstvo sina Rocca predstavlja začetek sage Scortovih. Da bi se preprečila jeza in maščevanje v vasi, župnik zaščiti fantka in ga odnese v rejniško družino. Rocco odraste v problematičnega otroka in moža, krade, požiga, posiljuje, si s svojimi dejanji ustvari pravo bogastvo, se poroči z Mutasto in ima tri otroke. Skozi roman spremljamo družinsko sago vse do današnjih dni, kjer je pomembna celotna družina Scorta in ne le posameznik. Spoznamo voljo do preživetja vsakega individuuma, kako se skuša otresti sramote družine, ki jo pesti preteklost. Pod žgočim soncem, simbolom za življenje in smrt, pa kljub vsej črnini uspeva tudi sreča v trafiki s tobakom, ki je poleg družinske skrivnosti tudi edino, kar Scortovi premorejo. Odličen roman francoskega pisatelja Laurenta Gaudéja, leta 2004 nagrajenega z Goncourtevo nagrado, o italijanski družini, nastali iz sramote, ki se iz generacije v generacijo bori za preživetje.
Objavljeno: 27.06.2016 13:06:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:31
“Ko je petnajst let pozneje odprla vrata in pred sabo zagledala tega moškega, ki ni rekel besede, je to preprosto razumela kot znak, da se mora ukloniti nemi volji usode. Pridanič je prišel. Stal ji je nasproti. Nikoli ni doživela ničesar razburljivega. Zdaj je bila opojnost na dosegu roke. Ko je pozneje v sobi pred njenim golim telesom zašepetal ime njene sestre, je prebledela. Nenadoma je dojela, da jo je zamenjal za sestro. Nekaj časa je oklevala. Naj ga zavrne? Mu pove, da se je zmotil? Tega ni hotela. Zdaj je bil tukaj, poleg nje. In če lahko to, da jo ima za Filomeno, še poveča njegovo naslado, mu je pripravljena nuditi to razkošje. Ni šlo za laž. Privolila je v vse, kar je hotel, preprosto zato, da bi vsaj enkrat v življenju pripadala moškemu.” (str. 26)