Sonderkommando : v peklu plinskih celic

Ljudje so se pomikali skozi glavni vhod krematorija, kjer so jih usmerili proti podzemnemu stopnišču, ki je vodilo do slačilnice. Bilo jih je toliko, da se je dolga vrsta, v kateri so se pomikali naprej, vila kot kača. Ko so prvi že vstopili, so bili zadnji še kakih sto metrov za njimi. Po selekciji, ki je potekala na rampi, so ženske, otroke in starce poslali naprej; sledili so jim moški. V slačilnici so bili po celotni dolžini zidu pritrjeni oštevilčeni obešalniki, pod njimi pa so bile lesene klopi, na katere so se ljudje lahko usedli, ko so se slačili. Da bi jih zavedli, so jim Nemci rekli, naj bodo pozorni na številčne oznake, češ da bodo tako lažje našli svoje stvari, ko bodo prišli izpod »tuša«. Po določenem času je bil eden od napotkov tudi ta, naj čevlje z vezalkami zvežejo po parih. Seveda so s tem hoteli le olajšati sortiranje, ko so vse te stvari prispele v Kanadakommando. Ta navodila so jim navadno dajali esesovski pazniki, včasih pa tudi kateri od sonderkommandov, ki je znal njihov jezik. Da se ljudje ne bi vznemirjali in bi se kar najhitreje pomikali naprej, ne da bi kdo povzročal težave, so jim Nemci obljubili, da bodo po »dezinfekciji« dobili obrok hrane. Mnoge ženske se niso obotavljale, hotele so biti med prvimi, da bi bilo vsega čim prej konec. Otroci, ki so bili na smrt prestrašeni, so se oklepali svojih mater. Bili so še bolj zmedeni od odraslih, zanje je moralo biti vse skupaj še bolj zlovešče in grozljivo.