Sotto voce

Pričujoča zbirka pesmi Neže Vilhelm je izšla v okviru literarnega razpisa “Sončnice 2023” pri Hiši poezije. Gre za inovativno, minimalistično pisavo, s katero avtorica oz. lirski subjekt izraža svoja eksistencialna stanja, stanja ob bolezni (fibrimialgija); nogah, ki ne ubogajo, o glavi, v kateri piska, telesu, ki je neznansko utrujeno. Sprašuje (se) o pristnosti sebe in sveta, rešitev najde kdaj kar v življenju s kužiko. Nepotvorjenost in pripadnost živali do človeka je zanjo skoraj edina neogrožujoča, sama zapiše, da – vilinska. Lirski subjekt išče pozornost zunaj reflektorjev, hrupa (za nič), raziskuje nelagodnost intimne, intimnosti, celo intimnosti z bralcem, ki se ob branju lahko počuti odveč, če v pesmih išče zgolj sebe namesto “drugega”. Priča je namreč fragmentirano-introvertnemu izrazu, bolečini, osamljenosti, avtorica kot da želi na nek način priti iz sebe, se izraziti, biti več kot so ji doslej dodeljevali drugi, a noče s svojimi težavami obremenjevati družbe oz. opozarjati nase glasno, dramatično ipd., bralec naj bi sam zagledal in razvil sočutje, empatijo do drugega – sočloveka, namesto da deli trapasta vprašanja in nasvete. Ko ji uspe ujeti ta stanja, izriše pred nami, verjetno zgodovinsko prva, nelagodje vmesnih trenutkov, ko se lahko odzovemo kot normalni, sočutni ljudje ali kot narcisi, ki iščemo v drugih sebe in nam zato lahko niso všeč. Nasploh ujame tudi stanja introvertov, ki se odprejo redko, bolj ljudem, ki so empatični in so-čutijo, verjamejo oz. zagledajo tudi tihe ljudi (Sotto voce), kar je v današnjih glasnih časih, nekaj, kar bi morali kolektivno uzavestiti – kot družba. Ni vse, kar je glasno, tudi dobro. Pesniška zbirka je razdeljena na štiri cikle in sicer na: Drobtinice, Veselje, Iskanje, Telo. Pesmi so kratke, verzi skoraj enobesedni, zgodba pa celostna in zadene. Odlično! Berimo poezijo.