Spomin pozabljene muze : po poteh slikarja Jurija Šubica

Neko sončno jutro leta 1889 v Parizu približno tridesetletna Mina Blaustrumpf v izložbi antikvariata zagleda sliko svojega portreta. Presunjena se spominja časa, ko je slika nastala in njenega avtorja. Ta pa ni nihče drug kot slovenski slikar Jurij Šubic. Mina in Šubic sta se spoznala v palači arheologa (tudi poliglota, podjetnika, umetnostnega zgodovinarja, trgovca …) Heinricha Schliemanna v Atenah leta 1879, kjer je mlada Mina delala kot zasebna učiteljica otrok, Šubic pa je po posredovanju češkega slikarja Hynaisa dobil naročilo za poslikavo palače (v palači Iliu Melatron je danes grški Numizmatični muzej). Avtorica nas skozi Minine spomine prestavi v družinsko in družabno življenje izjemno zanimivega para Schliemann s številnimi posebnostmi (obvezno recitiranje grških klasikov pred obroki, uporaba stare grščine, strog učni program za sina Agamemnona in hčer Andromaho … ) in ustvarjalni vrvež slikarskih del v palači. Iz Aten se bomo občasno preselili v Pariz, kjer poročena Mina obuja spomine na svojo mladostno ljubezen.
V delu sta izrazita dva pripovedna toka: dozorevanje Mine Blaustrumpf od zaljubljenosti do zakonskega življenja ter nostalgičnih spominov in umetniško ustvarjanje slikarja Jurija Šubica z notranjim konfliktom med donosnim poslom slikarja stenskih poslikav in njegovimi intimnimi umetniškimi ambicijami. Kljub nevarni pasti izjemnih resničnih oseb in realnega okolja fiktivna Minina zgodba ostaja izhodiščna in dominantna snov romana: to razkriva že sam naslov knjige, delo je napisano v prvi osebi kot izpoved protagonistke, pripoved se v celoti razvija iz Minine perspektive. Vse, kar izvemo o drugih literarnih osebah, je podano skozi oči Mine, izjema so le slikarjeve umetniške ambicije, ki jih razkrije prvoosebno, v dialogu z Mino.
Avtorica je umetnostna zgodovinarka, ki je diplomirala z diplomskim delom »Šubičeve poslikave v Iliou Mélathron«, pri čemer je »prišla tudi do nekaterih pomembnih sledi, ki se jih v celoti ne da strokovno podpreti z viri, a je vseeno dobro, da ostanejo zapisane« (iz besedila na zavihku knjige).
Z zanimivim prepletom resničnosti in fikcije je Ana Kocjančič ustvarila ne le roman, ki nam bo približal kratko obdobje iz življenja slovenskega slikarja Jurija Šubica in nas spomnil na njegov svetovni ugled, pač pa tudi prijetno branje, ki nas bo odneslo v Grčijo in v večne čare likovne umetnosti, pa tudi v intimne dileme zaljubljene ženske in mladega uspešnega slikarja.