Spomini na Ano Frank : pripoved Miep Gies, ki je pomagala družini Frank v skrivališču

Miep Gies s pravim imenom Hermine Santruschitz svetovna javnost pozna po njeni pomoči židovski družini Frank, ki je med okupacijo Amsterdama dve leti prebivala v skrivališču za poslovnimi prostori, kjer je bila Miep zaposlena. S pomočjo ameriške pisateljice Alison Leslie Gold, najbolj znane prav po raziskovanju usode Anne Frank in njene družine, je napisala spomine, ki se raztezajo preko samega obdobja skrivanja od Miepinega prihoda v Amsterdam leta 1920 do njene starosti, čeprav so Frankovi vseskozi rdeča nit njenega pisanja. Po rodu Dunajčanko so jo kot enajstletnico zaradi podhranjenosti in bolehnosti poslali na Nizozemsko, v rejniški je našla pravo družino in ostala. Leta 1933 je spoznala Otta Franka, ki je vodil amsterdamsko podružnico svojega dokaj uspešnega podjetja, iz Nemčije se je pred nacizmom umaknil kot predhodnica svoji družini, ki mu je kasneje sledila. Njihovi odnosi so prerasli službene in ko se je po začetku vojne situacija za židovsko prebivalstvo zaostrila in je nastala ideja o skrivališču, sta bila Miep in njen mož takoj pripravljena pomagati. Miepini spomini so zelo osebni in čustveni, posegajo v njeno osebno življenje in širše, prikazujejo Amsterdam od dvajsetih let 20. stoletja naprej, ko je že slovel po svoji živahnosti in naprednosti pa tudi svobodomiselnosti svojih prebivalcev, tako kot imamo o tem mestu predstavo še danes. To je še posebej prihajalo do izraza v času okupacije in zaostrovanja protižidovskih ukrepov, na katere so se ljudje spontano odzvali v obliki javnih stavk in podobnega odpora, mreža skrivališč za različne begunce pa je bila podrobno razpletena in organizirana. Miep se v opisu vojnih let osredotoča na težave s preskrbo, kasneje tudi lakoto, na nenehno nevarnost, kateri sta bila z možem izpostavljena tudi zaradi njegovega sodelovanja z odporniškim gibanjem, poudarja pa tudi globoke prijateljske vezi s Frankovim, zaradi katerih jima skrb za skrito družino v kombinaciji z osebnim svetovnim nazorom o tem, kaj je prav in kaj narobe, ni predstavljala ovire. In pri tem sta bila le eden med mnogimi.

Prav ta neprenehen, a popolnoma nevsiljiv poudarek na vrednotah osnovne človečnosti je temeljna vrednost knjige, napisane leta 1987, in razlog, zakaj svojo aktualnost ohranja tudi dandanes.

Miep je leta 2010 umrla pri 100 letih starosti.