Sposojena svetloba

Žanrdružbeni roman
Narodnostavstralska literatura
Kraj in leto izidaDob pri Domžalah, 2004
Založba
Zbirka Zorenja
Prevod Irena Miš Svoljšak
Ključne besede Družina, Mladostniki, Nosečnost, Odraščanje
Število strani

241

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Otroke moramo poslušati in se pogovarjati z njimi.

Glavna tema romana je najstniška nosečnost. Glavna junakinja je šestnajstletna Callisty, ki je srednješolka in varuška svojega brata Jeremya. Oče je vedno na poti, mati pa je največkrat fizično prisotna, z mislimi pa nekje daleč. Babica je znanstvenica in popolnoma predana astronomiji. Za opazovanje neba in zvezd navduši tudi Callisty. Družinski člani so med seboj zelo odtujeni, zato Callisty v svoji domišljiji vsakogar uvrsti v svoj sistem. Sama je luna, ki si od sonca sposoja svetlobo, da lahko sveti, saj sama nima dovolj energije, da bi bila sijoča zvezda, ker v družini te energije ni dobila. Vsem želi ugajati, zato tudi s prvim fantom zanosi. V romanu spremljamo njeno bolečino, saj nima nikogar, s katerim bi se pogovorila o svoji nosečnosti in se nanj naslonila v težkih trenutkih svojega mladega življenja. Popolnoma sama se pogumno odloči prekiniti nosečnost, s seboj na kliniko pa mora peljati še malega bratca. Medtem ko Callisty leži na kliniki po splavu, mali Jeremy izgine. To pa povzroči, da se v družini ponovno začnejo pogovarjati, na dan pa pridejo tudi nekatere skrivnosti.

Glej tudi:

“Ko sem razmišljala, da bi povedala mami, sem kar čutila tisti moten temen strah, ki me je prekril kot oblak. Bilo mi je, kot bi ta oblak predstavljal njena čustva. Pronical je vame, bil je nekaj neoprijemljivega, nekaj, kar se ni dalo prežvečiti tako kot besede. Nič ne bi rekla, le žalost in razočaranje bi bilo čutiti. Moja novica bi potrdila vse njene otožne predstave o svetu. Nič več ne bi bila hči, ki sveti kot zelena luč.” (str. 105)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Sposojena svetloba.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 167
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 5

Morda vam bo všeč tudi

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×