Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Pisateljica Maša Kolanović je za zbirko kratke proze Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe leta 2020 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Žužki iz naslova zbirke so nekakšna rdeča nit vseh dvanajstih zgodb, bodisi v obliki gomazeče mrčesi bodisi kot prispodoba za ljudi, ki jih družba skriva oziroma odriva nekam na rob, oziroma ljudi, ki s(m)o ujeti v neusmiljenem kolesju kapitalistične in potrošniške družbe. Protagonisti zgodb so osamljeni posamezniki, ki se zatekajo v nakupovalne centre (ki so polni drugih osamljenih ljudi), nesrečne matere, starostniki, umirajoči, begunci, mladi prekarci … Zgodbe so prepričljiva slika sodobnega sveta, v katerem štejeta le še videz in to, kar je na površini, zares pomembne stvari pa ne zanimajo skoraj nikogar več. Tega sveta ne naseljujejo samo žužki (ki so včasih zelo trdovratni in se jih je težko znebiti), temveč tudi (in predvsem) ovce (tisti, ki slepo sledijo) in dinozavri (tisti, ki se v sodobnem svetu ne znajdejo več). Maša Kolanović je mojstrica v ustvarjanju napetosti, zgodbe so dramaturško dovršene, opisi oseb in dogodkov tako živi, da ima bralec občutek, da gleda film. Njeno pisanje, ki ni le srhljivo, temveč mestoma tudi humorno, je pretresljivo, ker je tako zelo resnično –
žužki so namreč večino časa nevidni, sistem in ljudje bi jih povečini najraje zmečkali, pomendrali in spremenili v prah; ko nam pridejo pred oči, pa nas toliko bolj vržejo iz tira. Zbirka je opremljena z avtoričinimi ilustracijami, zaključuje pa jo spremno besedilo prevajalke Sete Knop, v katerem pojasnjuje nekatere prevajalske odločitve. To, da je knjiga (tudi) v slovenskem prevodu tako zelo živa in prepričljiva, je prav gotovo tudi prevajalkina zasluga.