Sprehod z neznanko : kratke zgodbe

Tomo Podstenšek nam je zopet postregel s svojo priljubljeno obliko literature: kratkimi zgodbami. Ker gre za dodobra uveljavljenega avtorja s prepoznavnim slogom, ne gre izgubljati besed z že znanimi podrobnostmi. Ljubiteljem njegovih del lahko izdamo le, da je Sprehod z neznanko znova zadetek v polno.

Gre za zbirko 27-ih kratkih zgodb, za katero lahko v primerjavi s predhodnicami rečemo, da je tokrat namenjena nekoliko širšemu krogu bralcev, v isti sapi pa dodali, da zaradi tega ni prav ničesar izgubila na kvaliteti.

Prej nasprotno. Zgodbe v Sprehodu z neznanko so namreč tokrat popolnoma prizemljene in realistične, odsotni so elementi fantastike in najbolj absurdnih domislic, kot smo jih našli na primer v Zgodbah za lažji konec sveta. Kljub temu pa avtor ostaja zvest nekaterim karakteristikam, ki smo jih že vajeni v njegovih delih. Tudi tokrat mu je uspela predvsem odlična in prepričljiva izgradnja likov, kar je bistvenega pomena za formo kratkih zgodb; znova pa je dobro opravil tudi ‘domačo nalogo’ glede nekaterih tehničnih podrobnosti, ki bi sicer utegnile zmotiti kakšnega poznavalca te ali one ‘scene’.

Celotno knjigo preveva podoben duh kot njegov zadnji roman Malo drugače, saj tudi tukaj zgodbe bralca pogosto napeljujejo na razmišljanje o neskončnem številu možnosti in tako imenovanih ‘vzporednih vesoljih’; posledično pa na razmišljanje o tem, da imajo naše odločitve dolgoročne posledice za naše življenje – teh pa največkrat ne moremo zadovoljivo predvideti. A v tej knjigi tega namesto nas ne opravi vsevedni pripovedovalec, temveč se na nekaj mestih sicer popolnoma samostojne zgodbe prepletejo med sabo in nam dajo skozi oči drugega (anti)junaka popolnoma drugačno perspektivo na dogajanje.

Same zgodbe so tudi tokrat izjemno izvirne in raznolike, prav tako je črnega humorja in ironije spet v izobilju. Že ob prvem branju pa bi veljalo izpostaviti tudi človekov odnos do živali – bolje rečeno različni odnosi, ki jih je toliko, kolikor je na svetu ljudi. Ta izstopa v nekaterih zgodbah, še posebej prvi in zadnji. Bralca zagotovo ne bodo pustile ravnodušnega, ob zaključku branja pa kljub nepredvidljivim, včasih tragičnim in morbidnim zapletom daje žarek upanja v svetlejšo prihodnost.

Knjiga si vsekakor zasluži večkratno branje, saj boste ob prvem branju zaradi varljivo lahkotnega sloga zagotovo izpustili marsikateri čudovit detajl.