Spremeniti se : metoda

Édouard Louis, mlad francoski pisatelj, performer, sociolog, levičarski aktivist, protagonist svojih romanov in dramska oseba iz gledaliških predstav in filmov, nekdanji Eddy Bellegueule, se je rodil leta 1992 v neperspektivnem industrijskem kraju severozahodne pokrajine Pikardije in odraščal v revni, neizobraženi in disfunkcionalni družini, poleg tega pa je bil v otroštvu zaznamovan tudi s prezirom in zaničevanjem okolice zaradi svoje drugačnosti, homoseksualne spolne usmeritve, drugim otipljivo zaznavne zaradi izraženosti v njegovem obnašanju, neskladnim z deštvom ostalih. Zaradi zaničevanja, ponižanj in zasramovanja ter nesprejetosti (tudi v lastni družini) je želel ranam svojega otroštva nepreklicno ubežati, gnan s krčevito željo postati nekdo, nekdo tistih, ki jih družba sprejema in spoštuje. Na tej svoji poti je, namesto da bi postajal vse bolj on sam, sprva (p)ostajal še naprej nekdo drug, tisti, ki se v želji, da bi ga sprejeli, predvsem (še vedno) prilagaja, in je s tem napor ugajanja in samozatajevanja zgolj prenesel v drugo družbeno okolje. A je bil to predvsem davek, ki ga je bil pripravljen plačevati, da si je širil horizonte védenja in preobražal omejujoče vzorce vedênja, vse z namenom, da bi prikril (zatajil) svoj primarni družbeni status, zakodirano ločen od sveta omikanih, izobraženih in uspešnih. Prva odločilna oseba na poti njegove preobrazbe je bila Elena, zvesta mladostna prijateljica, ki jo je spoznal na gimnaziji v Amiensu, kamor se mu je za razliko od večine svojih vrstnikov uspelo vpisati. Ob njej se je učil drugačnega obnašanja, novih besed, finejšega izražanja, elegantnejše hoje, družbenega bontona … vsega. S svojo družino mu je bila kot rodovitna prst, bogata z minerali, ki jih je učljivo srkal v svoje novo koreninjenje, odločilno pa je bilo v nadaljevanju njegovo srečanje z Didierom Eribonom, ki ga je s predavanjem, na katerem je razkril svojo življenjsko pot, zaznamovano s povsem enakimi izhodišči in boji kot pri njemu, povsem pretresel, predvsem pa mu je predal potrebno upanje, da se je iz primeža omejujoče preteklosti možno osvoboditi. Njuno srečanje in pogovor sta se razvila v za Édouarda pomembno življenjsko prijateljstvo, ki pa je povzročilo tudi enega zanj najbolj bolečih prelomov – razhod z Eleno po tem, ko se mu je uspelo, tudi ob pomoči Ludovica (še enega, s komer je razvil močno prijateljsko vez) nastaniti v Parizu in se ob Didierovih vzpodbudah in mentorskem vodenju, predvsem pa seveda garaškem delu (branju vsega, kar je moral osvojiti), vpisati na prestižno pariško École normale supérieure. Roman Spremeniti se, v katerem opisuje svojo prehojeno pot do samopostavitve, je na ta način nadaljevanje njegovega zgodnejšega romana Opraviti z Eddyjem, kjer ga spremljamo do prihoda mladega Eddyja v internat srednje šole, in dopolnilo besediloma Kdo mi je ubil očeta ter Boji in preobrazbe neke ženske, ki sta izpovedi o očetu in mami, napisani kot poskus, da bi ju razumel. S popisovanjem svoje obsesivno vodene transformacije poskuša v romanu Spremeniti se predvsem razložiti, zakaj je ravnal, kot je (da bi zapustil in pozabil preteklost in pri tem ni imel drugih izbir kot teh, ki jih opiše), prav tako pa v besedilu sledimo tudi namišljenim razčiščevanjem z očetom in Eleno, v katerih se spoprijema s slabo vestjo, ker jih je zapustil. Besedilo ni le popis njegovih naporov in življenjske poti od prihoda v Amiens in vse do izdaje prvega romana, k čemur je stremel z željo postati nekdo, postati intelektualec, pač pa ga lahko beremo tudi kot razlago oziroma zagovor razrednega prebega s prošnjo, ki jo sicer direktno naslavlja Eleni, a jo lahko razumemo kot podlago celotni izpovedi: »Ne obsojaj me, samo čim bolj odkrit bi bil rad s teboj« (str. 195). Zanimivo je tudi njegovo lastno opažanje: »Danes se zavedam, da je pisanje moje zgodbe tudi pisanje zgodbe žensk, ki so se zvrstile in me rešile, […], da je moja zgodba tudi zgodba njihove dobre volje in velikodušnosti« (str. 99); polege Elene omenja tudi ostale. Ob vsem tem pa lahko njegovo razgaljanje v tem delu beremo tudi kot izraz (brutalne) iskrenosti do sebe in drugih. Naj dvigne roko tisti, ki se izvijanjem iz primežev življenja ali v postajanju samega sebe nikoli nikomur ni izneveril, bodisi sebi bodisi drugim (če bi vrednotili: kaj od tega je huje?).

Treba je doživeti, da bi razumeli.