Sramežljivost občutij

V avtobiografskem romanu belgijske pisateljice vzporedno beremo dve zgodbi. V prvi dementni 71-letni slikar Ludvik nepričakovano dobi po pošti knjigo, osebno izpoved neznane avtorice Dorjane Hector. Sprva knjigo namerava zavreči, a ga nekaj pritegne k branju. V njej Dorjana razgrne svoje življenje, ki se je sicer začelo idilično, a ga je zaznamovala izkušnja spolne zlorabe pri petih letih s strani njenega očeta. Dorjana o zlorabi dolgo molči in se sama bojuje s strahom, ponižanjem, manjvrednostjo, a ko se zave, da bi oče lahko zlorabil tudi sestrice, zbere pogum in spregovori. Glavni lik druge zgodbe pa je Lea, ki doživi hudo prometno nesrečo in se v bolnišnici bori za svoje življenje. Ob njej ves čas vztraja njena čudovita mama in ženski se sedaj, z distanco več desetletij in s perspektive onostranstva, iskreno in odprto pogovorita o Leinem bremenu zlorabe in mamini izkušnji življenja z nasilnim možem, s katerim je imela poleg Lee še 7 otrok. Obe zgodbi, Ludvikova in Leina, se na koncu stakneta in prebrana knjiga se odloži z občutkom gotovosti, da se tudi najtežje preizkušnje v življenju lahko prebrodijo, če imamo močno voljo in ob sebi prave ljudi.