Srce, en sam ugriz

Stotnik guzman in nabiralka polžev. Ženska, ki naseljuje morja in gozdove in na drugi strani moški, ki “srečuje dekleta, ki za sabo vlačijo črne cevi, na koncu katerih je sivo srce”. Ženska, ki srečuje moške kiklope. In ki ne zna bežati. V ‘moško-ženskem – žensko-moškem’ stilu tečejo, ali se zmuzljivo razgaljajo, pesmi Vesne Šare in Danija Bedrača – kot odmev dveh svojevrstnih vršacev, ki znata komunicirati brezstransko in brezpodpisno. Ki se znata srečevati drug z drugim in obenem z drugimi preko nadrealističnih vrivkov, samozadostnosti in preko jezika samega. Pesmi predstavljata učiteljica in kantavtor. Pesnica, ki kot “vampir zajema iz dveh življenj” in Pesnik, ki “ni Jezus Kristus”. Pesmi so goste in intenzivne v upovedovanju in podobah o skoraj vsem. Govorijo same zase, ali pa se med sabo pogovarjajo z nadrealističnimi, na trenutke skoraj hermetičnimi pomeni in protipomeni. Gre vsekakor za izredno celovito pesniško zgodbo, ki sčasoma izgine v jeziku in se mu povsem prepusti.