Srečanje v Telgteju

Dobre knjige ponujajo različne možnosti interpretacij in tudi Grassova Srečanje v Telgteju nam jih ponuja. Lahko jo beremo skozi prizmo tridesetletne vojne in srečanja nemških baročnih pesnikov, ki jih je Grass več kot le dobro poznal, in njihova dela vkomponiral v svoj roman, lahko pa jo prestavimo v tri stoletja kasnejšo in od 2. svetoven vojne opustošeno Nemčijo. Vsebine, s katerimi (in tudi na kašen način) se ubadajo sodelujoči literati so namreč univerzalne in neodvisne od časa in prostora dogajanja. Grass, ki se postavi v vlogo enega od sodelujočih avtorjev, tokrat v delo vnese obilico humorja in zabavnih situacij, ki jih umetelno podtika likom nastopajočih literatov in jih s tem dela še posebej življenjske. Zavist, egocentričnost in zagledanost vase so namreč značajske lastnosti, na katere niso imuni niti (veliki) umetniki, ali pa so morda pri njih še toliko bolj izrazite, in tudi okrog tega se spleta, zapleta in razpleta zgodba literatov, ki bi na vojnem pogorišču želeli postaviti temelje boljše in pravičnejše Nemčije. Ali pa jih skušali vsaj zapisati, da bi jih kakšen od veljakov, ki o tem odločajo, morebiti nekoč prebral. Srečanje v Telgteju je po obsegu sicer kratek roman, a vseeno zahteva pozornega bralca predvsem zaradi Grassovega zgoščenega pisateljskega sloga, in tudi zaradi tega ne gre za delo, ki bi ga bralec “požrl” na dušek. Srečanje v Telgteju zahteva svoj čas, a če si ga boste pripravljeni vzeti, vam zagotavljam, da vam ne bo žal. Grass je verjetno najpomembnejši nemški povojni (2. sv. vojna) pisec in na tem “tronu” sedi tudi zaradi tega romana. Priporočam!