| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1981 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Sinjega galeba |
| Prevod |
Zdenka Škerlj-Jermanova |
| Ključne besede | Dekleta, Fantje, Ljubezen, Odraščanje |
V Pragi se prebuja pomlad, a srednješolec Peter se počuti zamorjenega in se vsako jutro zbuja s strahom, da se v njegovem življenju ne bo zgodilo nič več pomembnega. Njegovo ljubezen Alenko mu je namreč prevzel sošolec Kalenda. Za povrh so starši še kupili vikend, dvesto let star mlin na oddaljenem podeželju na severu Češke, kjer naj bi Peter preživel počitnice s starši in preveč skrbno in avtoritativno babico – Peter bi se rajši dal poslati v Kuvajt! Vendar se ubogljivo odpelje z družino vse do cestne table, ki označuje, da je na levi Liberec (danes na 50. mestu po velikosti krajev na Češkem), desno pa nič. Tam, v tem domnevnem niču, se v Petru naenkrat spremeni vse: sreča namreč Mihaelo, dekle, ki je čisti kontrast vsem dekletom iz Prage: Mihaela pleza po drevesih, se kopa v ledeni vodi, prepozna ptice po njihovem petju, ne boji se noči v gozdu, je naravna, spontana in hudo zanimiva. In Petru tudi strašno lepa punca. Bolj kot Peter spoznava Mihaelo, bolj mu je všeč. Ob srečanju z njenim svetom se počuti kot palček, ki se krči pred velikanom, ob njej je dobro utrgan in pošteno ubrisan – na kratko: totalno zaljubljen. Samo ena stvar ga pri Mihaeli moti: njen fant. Koga bo izbrala Mihaela, izvemo na zadnji strani. Ob svojih notranjih viharjih se Peter ubada še z babičinim razmerjem do soseda, upokojenega majorja Kvaštika, in starševsko vnemo ob prenavljanju starega mlina. Izstopajoče lastnosti dela sta humor in posebna avtoironija odraščujočega fanta, skozi katere nam Peter nevsiljivo posreduje temeljne vrednote svojega sveta: iskrenost, spontanost in ljubezen do narave. Srečanje z Mihaelo je edini v slovenščino prevedeni Klevisov roman. Še zanimivost: avtorjeva hči Michaela Klevis (rojena 1976 v Pragi) je danes uspešna avtorica policijskih romanov.
Objavljeno: 11.11.2017 11:32:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:12
“Slekel sem se ena dve, ampak ko sem se s palcem dotaknil vodne gladine in navsezadnje potopil nogo vanjo, sem imel občutek, kakor da me za to nogo pravkar pribijajo na križ! Skratka, groza, kaj bi govoril. Takega ledeno mrzlega kopanja še nisem doživel. Da ne bi bil videti gnida, sem se najprej ozrl minimalno v petdeset smeri, kakor da jo iščem, in medtem dobil malo korajže, potem pa sem se kratko malo vrgel v ta ledeni oklep. Strašen špas. Razume se, da sem čisto pogorel. Bila je že na drugem bregu, ko sem jaz kravlal z občutkom bližajočega se konca nekje sredi jezera. Spominjam se, da je babica, ko sem bil manjši hodila s termometrom merit toploto vode v kadi, in nekoč je vzela termometer celo na kopališče, da bi me obvarovala nezaželenih posledic prehlada. Če bi zmerila toploto tele vode, bi jo pri priči kap. Preživel sem. Potem sva tekla po gozdni stezici in sonce je migljalo v drevesnih krošnjah, in ko sem telebnil v topli mah, se mi je zazdelo, da so se vrhovi smrek visoko nad mojo glavo zvrteli kakor ruleta. Zamižal sem in se počutil fantastično. To dekle bi obnorelo vsakega.” (str. 64)
in nato