Srečna smrt
Žanr | filozofski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Knjižnica Kondor |
Prevod |
Katja Šaponjić |
Ključne besede | Eksistencializem, Smrt, Sreča |
Skok v življenje
Camusev izgubljeni prvi roman, napisan v poznih 30. letih in izdan leta 1971, je neke vrste osnutek Tujca, filozofovega najbolj cenjenega romana. V obeh primerih gre za pripoved o pisarniškem delavcu v dveh delih, kjer glavni junak v prvem delu zagreši umor, v drugem delu pa so sooči z nazorskimi spremembami, posledicami tega dejanja. Medtem, ko Tujec preko prvoosebnega pripovedovalca bralcu omogoči uvid v psihološke procese absurdnega junaka, Srečna smrt preko tretje osebe prikazuje junakovo gonjo po sreči. Meursault (skok v smrt), glavna literarna oseba v Tujcu, je pasivni junak, ki plava s tokom in ki sprejme smrt kot nekaj samoumevnega in neizbežnega. Patrice Mersault (skok v morje, tako rekoč v življenje), glavna literarna oseba v Srečni smrti, pa je aktivni junak, ki se v primežu krute in počasne smrti upira vse do zadnjega trenutka. Kot prikaže Primož Vitez v spremni besedi, je nasprotujoča si zastavljenost del opazna že v etimološki razgradnji imen junakov. Razlike med romanoma so dovoljšne, da moramo na Srečno smrt pogledati kot na samostojno delo, ne le kot na izjalovljeno različico Tujca. Če tako pogledamo, v njem vidimo soliden in jezikovno barvit roman, iz katerega lahko bralec potegne preprost eksistencialistični nauk: človek naj se ne boji umreti, saj lahko umre star, prav tako pa naj se ne boji živeti, ker lahko umre mlad.
Objavljeno: 11.07.2022 14:39:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:54
“Mersault je iskal besedo, stavek, ki bi zajel upanje njegovega srca, ki bi utišal njegov nemir. V tako šibkem stanju, v kakršnem je bil, je potreboval red. Noč in dan sta minevala v tem vztrajnem boju z besedo, podobo, ki bo poslej v celoti obarvala njegov pogled na življenje, razneženimi ali nesrečnimi sanjami o njegovi prihodnosti. Zaprl je oči. Za življenje je potreben čas. Kot vsaka umetnina tudi življenje zahteva razmislek. Mersault je razmišljal o svojem življenju ter pustil svojo zbegano zavest in svojo voljo do sreče pohajkovati po kupeju, ki je bil zanj vse te dni v Evropi kot ena tistih celic, v katerih človek spozna človeka skozi tisto, kar ga presega.” (str. 74)