Srhljive zgodbe
Žanr | fantastična kratka proza, kratka zgodba |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1988 |
Založba | Prešernova družba |
Zbirka |
Ljudska knjiga |
Prevod |
Aleš Berger Edvard Kocbek |
Ključne besede | Duhovi, Nadnaravno, Realizem, Strah, Tesnoba |
Izbor strašljivih pripovedk francoskega mojstra realizma in naturalizma
Francoski pisec Guy de Maupassant (1850-1893) je znan kot eden najvidnejših predstavnikov literarnega realizma in naturalizma, za katerega je bilo značilno objektivno prikazovanje resničnosti in natančno poznavanje človeške duševnosti. V svojih delih, še posebej v kratkih zgodbah in novelah kot sta Debeluška in Nakit, se z značilno ironijo in zbadljivostjo dotika vsakdanjega življenja tako kmetov kot tudi meščanstva.
Srhljive zgodbe prinaša izbor novel, ki se rahlo odmikajo od značilnega avtorjevega pisanja in v ospredje postavljajo motive skrivnostnega, temačnega, neprepoznavnega in pogosto tudi nevarnega. Zbirka med drugim vključuje zgodbe kot so On? (moški, ki ne prenaša samote, se poroči z žensko, ki je ne ljubi, hkrati pa je na begu pred temačno postavo, ki se pojavi v njegovi sobi), Gostišče (dva planinca in njun pes obtičijo sredi snežnega meteža v odročni gostilni v švicarskih Alpah), Na reki (čolnar med plovbo po reki zgrožen ugotovi, da se je sidro zataknilo za žensko truplo), Trzanje (de Maupassantov poklon zapuščini gotskega mojstra Edgarja Allana Poeja in njegovega pogosto uporabljenega motiva prezgodnjega pokopa), Roka (odsekana človeška roka je zmožna ubijanja) in Horla (moški je prepričan, da je tarča nevidne sila, ki mu jemlje energijo).
Objavljeno: 14.08.2024 13:20:14
Zadnja sprememba: 14.08.2024 13:20:14
“Zdaj smo,” je trdil, “tik pred tem, da odkrijemo eno najpomembnejših skrivnosti narave, hočem reči, eno najpomembnejših skrivnosti na tej zemlji, kajti gotovo so se še druge, nič manj pomembne, ki jih hranijo zvezde. Okdar človek misli, odkar zna svojo misel izreči in zapisati, se zaveda, da ga obdajajo tajinstvenosti, ki jih s svojimi nerodnimi in nepopolnimi čutili ne more predreti, in nemoč svojih organov skuša nadomestiti z naprezanjem svojega razuma. Ko je bil ta še v povojih, se je bojazen pred nevidnim utelešala v splošno razširjenih grozljivih predstavah. Tako so se rodila ljudska verovanja v nadnaravno, bajke o blodečih dušah, vilih, škratih in duhovih…”
(str. 150-151)