Steklene stene

Steklene stene je četrto leposlovno delo pesnice in pisateljice Ane Svetel, po poklicu sicer kulturne antropologinje in etnologinje. Poleg pesniških zbirk Lepo in prav (2015) in Marmor (2022) je leta 2019 izdala zbirko kratke proze Dobra družba. V Steklenih stenah se je vrnila h kratkim zgodbam, vendar so te postale daljše, se pravzaprav približale novelam in bi – vsaj nekatere – morda lahko prerasle tudi v roman(e). Vse so umeščene v sodobnost, sicer pa so so tematsko med seboj zelo različne. Bolj kot vsebina jih družijo formalne značilnosti oziroma pripovedni postopki – intenzivni pripovedni lok, učinkovito stopnjevanje napetosti, nepričakovani zasuki in predvsem odprti konci. V njih spremljamo izseke iz življenj protagonistk in protagonistov – večino predstavljajo ženske, stare nekaj čez trideset – marsikaterega med njimi srečamo na življenjski prelomnici.

V prvi zgodbi z naslovom Marelica spoznamo Tito, ki se je odločila obiskati sorodnici v Beogradu, vendar njen obisk ne poteka po pričakovanjih. Glavni protagonist zgodbe Alzacija je starejši moški, profesor zgodovine, ki živi mirno življenje z ženo Heleno, vendar njun svet temeljito pretrese študentka. V Hobotnici se na večerji zbere družba, ki se je pred leti spoznala na študentski izmenjavi v Ljubljani, med njihovim pogovorom pa postopoma izvemo, da jih ne družijo le veseli spomini. V zgodbi Ključi spremljamo mlado raziskovalko, ki se po bivanju v tujini vrne v stanovanje, ki ga je medtem oddajala, in ugotovi, da se je v njem nekaj spremenilo. V zadnji zgodbi, ki nosi naslov Elza, spoznamo vplivnico in mlado mater, ki živi dve vzporedni življenji – resnično in virtualno, med prizadevanjem, da bi ohranila videz popolne mame in družine, pa ji stvari vse bolj uhajajo iz rok.

Liki, o katerih piše avtorica, so predstavljeni v številnih niansah, tako da jih ni mogoče označiti kot zgolj pozitivne ali negativne. Medtem ko iščejo sebe, svojo pot, srečo ali resnico, prej ali slej trčijo ob steklene stene. Te so hladne, preprečujejo bližino in ločujejo med znotraj in zunaj, hkrati pa so tudi dovolj prepustne, da dovolijo, da skoznje pronica tisto, kar s seboj prinaša občutek tesnobe. Lahko jih dojemamo kot zamegljeno ogledalo, ki ne razkrije vsega – v njem lahko zaslutimo obris, silhueto, ne vidimo pa podrobnosti. Podobne so izložbam, v katere pogledujemo, marsikdaj ne zato, da bi videli tisto, kar se skriva za njimi, ampak predvsem svoj odsev. Ogledalo avtorica ves čas zelo spretno nastavlja tudi bralcem, saj nas zna ujeti nepripravljene in nas tako pripravi do tega, da preizprašamo in morda tudi spremenimo svoj pogled ali stališče.