Stekleni otroci

Načrt je bil dober. Ko se je Billie nehala pogovarjati z Aladinom, je poklicala Simono, nato pa je šla v spodnje nadstropje, da bi se pogovorila z Josefom. V nasprotju z mamo on ni toliko spraševal, zato jo je bilo sram, ko se mu je zlagala, da mora zaradi šole stopiti v stik z Mannejem Lundom. To je rekla tudi v knjižnici in v muzeju in nikomur se ni zdelo čudno. Tudi Josefu ne.
»Na listek zapiši, kar veš, pa bom jutri preveril,« je bilo vse, kar je rekel.
Preostalo ji je še poiskati Martinov naslov, kar pa ni bilo težko. Ko sta se vselili, je mama dobila njegove kontaktne podatke in listek je visel na tabli za sporočila v predsobi.
Ko se je Josef usedel pred televizor, je šla Billie v predsobo in vzela listek. Pomislila je tudi, da v hiši že dolgo ni slišala ali videla česa čudnega. Odkar je mama zbolela, je bilo v hiši popolnoma mirno, kot bi tisti, ki je prestrašil Billie, menil, da je mamin meningitis dovolj.
Billiejin pogled je ušel k vratom sobe za goste. Bila so zaprta. Najhujše stvari so se zgodile prav v tej sobi. Billie že več dni ni stopila vanjo.
Oklevajoče je šla k zaprtim vratom in prijela za kljuko. Zdaj pa res ni imela razloga za strah, saj ni bila noč, pa še Josef je bil v sosednji sobi. Kljub temu se ji je nekoliko tresla roka, ko jih je odprla. Previdno je vstopila. V sobi je bil vonj po zaprtem.
Ko je prižgala luč in ko je videla, da je bilo vse kot po navadi, si je oddahnila. Celo mizica, ki ji je bila na začetku tako všeč, je bila takšna, kot je morala biti. Brez sporočil in brez odtisov rok.
Tedaj pa je pogledala proti oknu in okamenela. Večkrat je pomežiknila, da bi se prepričala. A prav je videla. Od strahu in presenečenja ji je vzelo sapo.
Okenska polica ni bila prazna. Tam je bilo nekaj, česar ne bi smelo biti.
Nekdo je na polico postavil steklena kipca. (Str. 131-132)