Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva

Razvpiti francoski pisec, pesnik in politični aktivist Marquis de Sade (1740-1814) je bil zaradi svojih žgečkljivih del, polnih perverzij, seksualnih deviacij in ciničnega hedonizma, pogosto preganjan s strani oblasti in obsojen na večkratne zaporne kazni, med drugim tudi na ždenje za zidovi zloglasnega zapora v Bastilji. Tam je med septembrom in oktobrom 1785 ustvaril rokopis, ki ga je hranil v svoji zaporniški celici vse do noči iz 3. na 4. julij 1789, ko je bil nenadoma prestavljen v drug zapor. Deset dni kasneje, ko je sledil padec Bastilje, je bil rokopis znova najden in predan v roke številnim lastnikom, dokler leta 1929 ni prišel v roke Mauriceu Heineju, ki je delo v celoti prepisal in objavil pod naslovom  Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva.

Roman se odvija v zadnjem obdobju vladavine razvpitega francoskega kralja Ludvika XIV in je postavljen v odmaknjeno graščino Silling v Črnem gozdu, kamor se za časa zimskih mesecev zatečejo štirje osrednji junaki; flegmatični finančnik, melanholični predsednik, kolerični škof in vojvoda sangvinik. Četverici delajo družbe štirih ostarele prostitutke, ki jim pripovedujejo zgodbe o svojih strankah, ki so polne sadomazohizma, mučenja, sprevrženega fetišizma, nekrofilije, bestialnosti, posilstev, pedofilije in nekrofilije. Izpovedi navdihnejo glavne like, da uprizorijo iz tedna v teden vse bolj nasilna in okrutna dejanja in jih izvajajo nad povečini mladoletnimi ujetniki.

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva je klasika gnusa, ki neposredno razgali degenerirano, naduto, egocentrično in emocionalno izpraznjeno bogataško elito, ki brezsramno izkorišča svoj privilegirani položaj v družbi ter se s podkupninami in poznanstvi spretno izogiba roki pravice, medtem ko so revnejši sloji, katere predstavljajo ujetniki v graščini, prepuščeni nasilju in okrutnim metodam sramotenja.

Po romanu je bila posneta tudi svobodna filmska adaptacija v režiji Piera Paola Pasolinija.