Sto let samote

4,5
(24)
Žanrdružbeni roman
Narodnostkolumbijska literatura
Kraj in leto izidaTržič, 2008
Založba
Prevod Alenka Bole Vrabec
Število strani

352

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Živo magičen svet, ki je nenavadno domač.

Glavni tok zgodbe se vrti okoli družine Buendia, ki jo je pisatelj umestil v izmišljeno vasico Macondo v Kolumbiji. Sedem generacij te družine doživlja vzpone in padce, v približno stotih letih (od tod naslov romana) se jih dotaknejo številna dogajanja. Tako ali drugače so vpleteni v razvoj kmetovanja, v tehnološki razvoj mesta, v ponaseljenost pokrajine, v državljansko vojno in v vsaki na novo rojeni generaciji vznikne posameznik, ki izstopa po produktivnosti in izvirnosti, ali pa po čudaškosti in neumnosti. Usoda rodbini Buendia nameni tako razcvet kot propad, določene karakterne vloge posameznikov namreč družino pripeljejo do uničenja. Kultni Marquezov roman briljira v magičnem realizmu, kjer se čarobnost prepleta z resničnostjo, zapolnjen je s fascinantnimi opisi raznih podrobnosti in z mericami humorja, ki omehčajo kruta dogajanja. Umetelno zgoščen slog bralca tako posrka vase, da se v peripetije Buendijevih lahko potaplja znova in znova. Marquez je za roman Sto let samote leta 1972 prejel nagrado Romula Gallegosa, za svojo kratko prozo in romane pa je leta 1982 prejel še Nobelovo nagrado za književnost.

Glej tudi:

Medtem pa so po vasi še zmeraj brezskrbno prodajali živalice iz žganega sladkorja in te zanikrnosti si José Arcadio Buendía ni nikoli odpustil. Otroci in odrasli so z užitkom sesali slastne zelene petelinčke nespečnosti, izbrane rožnato rdeče ribice nespečnosti in hrustajoče rumene konjičke nespečnosti, in ko je napočilo ponedeljkovo jutro, je zalotilo budno prav vso vas. Spočetka se ni nihče vznemirjal. Nasprotno, veseli so bili, da jim ni treba spati, saj je bilo v Macondu toliko opraviti, da jim je zmeraj zmanjkalo časa.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Sto let samote.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 970
Komentarji: 0
Število ocen: 24
Želi prebrati: 38
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 43

Dela avtorja