Stodeset let modrosti Alice Herz Sommer

Zgodbo o pianistki in učiteljici klavirja Alice Herz Sommer, ki je umrla letos februarja v starosti 110 let, je napisala glasbenica Caroline Stoessinger. In kaj jo je pri njej tako navdihnilo, da se je odpravila čez lužo z željo, da spozna Alice, najstarejšo osebo, ki je preživela holokavst, in o njej napiše knjigo? Alice Herz Sommer se je rodila leta 1904 v Pragi v judovski družini. Že pri petih letih se je navdušila nad zvoki klavirja in začela zavzeto vaditi. Leta 1943 – takrat je bila že uveljavljena koncertna pianistka in mama – so vso družino odpeljali v koncentracijsko taborišče Treblinka. Preživela sta samo Alice in njen sin. Tudi v tem “vzorčnem” taborišču (tako so ga imenovali pripadniki SS) je igrala klavir in med njenimi poslušalci so bili nekateri znani možje, na primer Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije. Po vojni se je Alice preselila v Izrael, kjer je še naprej igrala in poučevala klavir. Tu se je lotila učenja hebrejščine, saj so doma v Pragi govorili nemško. Zaradi iskrenosti, poštenosti in dobrosrčnosti je imela veliko prijateljev in med njenimi prijateljicami in občudovalkami je bila tudi Golda Meir, izraelska premierka, s katero sta nekoč skupaj lupili krompir in pripravljali kosilo. Alice je veliko delala in včasih ni utegnila niti jesti, vedno pa je imela s seboj vrečko z jabolki – o tem, kako je njena učilnica vedno dišala po jabolkih, v knjigi pripoveduje ena od njenih učenk. V pozni starosti se je Alice preselila v London, da bi bila bliže sinu. Najprej se je lotila učenja angleščine. Pri starosti več kot 80 let se je vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje in se posvetila preučevanju filozofije. Vsak dan je hodila peš vsaj eno uro, eno uro je plavala v bazenu in vse do zadnjih dni svojega življenja je več ur na dan vadila klavir. Ko so jo vprašali, zakaj pri teh letih še vedno vadi, je odgovarjala: “Glasbenica sem. V glasbi lahko vsak dan odkrijem kaj novega!” Živela je skromno kot vedno, v majhnem podnajemniškem stanovanju v hiši, kjer so si stanovalci lahko navili uro, ko so ob odprtih oknih zaslišali zvoke glasbe. Alice je namreč vsako jutro ob točno istem času začela igrati na klavir. Za kuhanje se ji je zdelo škoda časa, zato si je enkrat na teden skuhala za sedem dni, zelo rada pa je imela jabolčne zavitke, ki so ji jih prinesle prijateljice. Zgodbo Alice Sommer, ženske, ki je pri več kot 100 dopolnjenih letih rekla: “Rada sem v družbi z mladimi. Ko sem med njimi, sem jaz najmlajša!”, se vsekakor splača prebrati. Glasba je bila njen svet, živela je za glasbo in je to ljubezen prenesla na svoje učence. Kljub bridkim izkušnjam koncentracijskega taborišča je ohranila ljubezen do življenja, veselje, optimizem in dobroto.