Stric Geza gre v Zaturce = Geza bači dé v Zaturce
Žanr | avtobiografski roman, biografski roman, vojni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Murska Sobota, 2018 |
Založba | Argo - društvo za humanistična vprašanja |
Zbirka |
Med Rabo in Muro |
Ključne besede | Ljudske pesmi, Pisatelji, Potovanja, Rane, Svetovna vojna 1914-1918, Vojaki |
Smrtelni ftič
Záturci, kraj nesrečnega imena, bi lahko rekli. Nekje “bogu za hrbtom” v današnji Ukrajini, za preproste, nepoučene ljudi pa kar v Rusiji. Ni najbrž veliko takih, ki bi dandanes še vedeli, da so se v tem kraju med prvo svetovno vojno bíle bitke med armadama Avstro-Ogrske in Rusije, da so se politični in ozemeljski interesi vseh takratnih velesil pred več kot sto leti zaključevali prav tam. In da je tam za zmeraj ostal tudi prenekateri mladi fant iz Slovenske krajine oz. Prekmurja. A o tem še kako dobro ve “stric Geza”, osrednji lik romana in resnični sorodnik priznanega slovenskega pisatelja. O bitki pri Záturcih in svojih junaštvih je Gezi v njegovem otroštvu veliko pripovedoval ded Peter Kutoš. Geza je pripovedi ohranil v sebi, ni jih pozabil. Zdaj, ko ima sam v sorodstvu pisatelja, si še toliko bolj želi, da bi se epizode iz življenja njegovega deda zapisale. Štefan Kardoš, ki je vse bolj vpet v pripovedi svojega strica, se nazadnje odloči. V letih, ko se obletnice prve svetovne vojne kar vrstijo, mu bo izpolnil željo in ga odpeljal na ta slavni kraj. Hkrati pa izpolnil še svoje, nekoliko drugačne, bolj literarne želje. Kljub zloveščim napovedim “smrtelnega ftiča”, ki postaja vodilni motiv in daje vedno znova vedeti, da pot morda le ne bo tako idilična. Pripoved nato sledi resničnemu potovanju leta 2016 v Ukrajino. Ker je bil z njimi snemalec, je celotna zgodba dokumentirana tudi filmsko. Ves čas je osrednji protagonist “stric Geza”, ki na avtobusu ohranja vzdušje med potniki, drži “štimungo” s poznavanjem zgodovine ter otožnih prekmurskih in madžarskih balad, se prepušča snemalni kameri in je sploh v “devetih nebesih”. Da le ne bi pripovedovalca, Štefana Kardoša, med potovanjem kot “strela z jasnega” zadel mučen dvom: je bil praded v resnici vojak v Záturcih ali pa so bile njegove zgodbe le prenapihnjeno hvalisanje? Roman je izšel pri založbi Argo, naslednici založbe Franc-Franc v zbirki med Rabo in Muro, zbirki, ki skuša že vrsto let “domanjo”, porabsko in knjižnoslovensko govorico približati Slovencem v Porabju. Kardoš v njem ironično prepleta “smrtelnega ftiča”, sovo, še z nekaterimi drugimi miti, znanimi iz njegovih prejšnjih del, kot sta mit o zajčji sledi oz. izgubi orientacije ali mit o tem, da naj bi se iz Križevec na Goričkem videlo Blatno jezero. Po osebah in tematiki je celo nekakšno nadaljevanje romana Vse moje Amerike. Konec oz. epilog pa bi lahko morda razumeli že tudi kot napoved avtorjevega naslednjega romana.
Objavljeno: 22.03.2019 12:25:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:47
Neke noči je na hruško v sadovnjaku pred hišo staršev v Križevcih priletel smrtelni ftič, ptič, ki naznanja smrt. Bilo je kmalu po tistem, ko je bila pot v Zaturce okvirno začrtana, s Primožem Lubejem dogovorjen datum obiska na lvivski univerzi in naročen manjši avtobus za približno dvajset potnikov. Strah pred tem ptičem nam je vsem vcepila pokojna stara mama Rozalija, starejša hčerka Petra Kutoša. Spomnim se, babici ni bilo težko vstati sredi noči in preganjati vreščeče piskajočega znanilca smrti iz sadovnjaka, v pižami je tekala pod drevesi in obmetavala krošnje z metlo ali čim drugim, dokler se zoprnik ni preselil kam drugam. Predirljivemu oglašanju vreščača res ni bilo ne konca ne kraja; ko si je izbral hišo, ki ji je prinašal sporočilo iz onostranstva, se zlepa ni umaknil in odnehal. Dokler se ni kaj zgodilo.
str. 24