Stvari, ki jih ne narediva
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | argentinska literatura, španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Marjeta Drobnič |
Ključne besede | Ljubezen, Medosebni odnosi, Smrt |
Andrés Neuman, argentinsko-španski pisatelj, med pisci kratkih zgodb zajema posebno mesto. Je pronicljiv opazovalec človeške duše, medčloveških odnosov in življenja nasploh. Kot pisatelj, izjemno občutljiv in dojemljiv za izkušnjo življenja, vselej gane in zareže, trpko in humorno, pri tem pa slehernemu bralcu dopušča, da si o(b) prebranem ustvarja svoj vtis. Kratke zgodbe, za katere bi težko rekli, da kratkočasijo. Duhovite, inteligentne, sladko-grenke. O odnosih med moškim in žensko, družinskih vezeh, soočanju s smrtjo, krivdi in nedolžnosti, (ne)normalnosti, jeziku in književnosti, branju … o marsičem. Kratkim zgodbam, ki jih je v tej zbirki predstavil v štirih vsebinskih sklopih, je dodal še štiri dodekaloge, v katerih zapiše elemente, ki naj bi jih ustvarjalec v tej zvrsti upošteval pri pisanju in ki jim sam dosledno sledi, na primer: ‘Povedati kratko zgodbo je znati ohraniti skrivnost. Liki se ne predstavljajo: delujejo. V kratki zgodbi je lahko minuta večna in večnost zaobjeta v minuti. Če ne gane, ni zgodbe. Nekatere kratke zgodbe si zaslužijo konec s podpičjem;’
Objavljeno: 18.01.2018 11:02:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:44
Mamo sem stisnil v objem, kot me je sama prenekaterikrat odela v svojega, ko je bil svet še prostran in moje noge še kratke. Se je mogoče skrčiti čez noč? Se lahko človeško telo spremeni v spužvo, ki se, prepojena z bojaznijo, zgosti in izgubi prostornino? Mama se mi je zdela nižja, bolj suhljata, a vseeno težja kot prej, kot tišeča k tlom. Njena porozna dlan se je sklenila okrog moje. Predstavljal sem si otroka v kadi, golega, pričakujočega, kako stiska gobo. In hotel sem mami nekaj povedati, pa nisem znal govoriti. / Bližina smrti nas izžame tako močno, da bi bili zmožni pozabiti na svoja prepričanja, jih iztisniti iz sebe kot tekočino. Je to res šibkost? Morda je to še zadnja trdnost: prihod tja, kamor nikoli nismo slutili, da bomo prišli. Smrt pomnoži našo pozornost. Zbudi nas dvakrat. Prvo noč, ki sem jo preživel z mamo, ko je ostala v bolnišnici ali ko je sama ostala zaprta nekje v sebi, se je moja slutnja izkazala za resnično: nekaterih ljubezni ni mogoče poplačati. Naj se otrok še tako trudi, da bi se odkupil staršem, bo zmeraj še kje ostal dolg, ki bo drgetal od mraza.