Sulica : zgodovinski roman o rimskem stotniku, ki je prebodel Kristusovo stran

»Praviš, da je imel ob sebi le ducat privržencev,« je posegel Kasij, ki ni mogel več molčati. »Ima jih na tisoče. Če ga ne bi prijeli na samem s pomočjo izdajalca, bi se gotovo vnel spopad, ki bi terjal več kot le eno uho, zaceljeno ali ne. Mož ima izredno moč. Svoje zalezovalce je vrgel po tleh in osmešil celo tebe, Var.«
Var je prikimal. »Res sem se počutil neumnega. Želel sem si, da me ne bi poslali poveljnik. Kaj mislite, kaj bodo storili z njim? Ga ubili«
Abenadar je odkimal. »Tega ne bodo storili, vsaj ne med prazniki, saj bi po svoji postavi postali nečisti.«
»Jaz bi na njihovem mestu tvegal« je brezčutno rekel Kasij.
»Jaz pa ne,« je mrko odvrnil Var. »Že zdaj se počutim umazanega. In če je res čarovnik, sem si nakopal težave. Mislim, da bom šel jutri darovat Jupitru. A najbrž govorim neumnosti, ker sem pijan. In tudi ta prekleti vrč je že prazen. Spat grem, lahko noč.« In je odkolovratil.
Kasij je srepo pogledal Abenadarja. »Vedel si, kako si želim srečati Jezusa, a si namesto mene vseeno poslal tega tepca.«
Abenadar je jezno odvrnil: »Poslal sem ga zato, ker se mi je zdel pravi za to nalogo. In če ne bi imel njega, bi poslal Avfidija, Kalva ali Mela. Ali pa bi šel sam. Tebe ne bi poslal v nobenem primeru. Niti besede več o tem! Ne pozabi, da sem še vedno tvoj nadrejeni.«