Svet brez konca : druga knjiga trilogije Kingsbridge

Starejši mož je prislonil konico meča k Thomasovemu vratu in potisnil viteza k drevesu. “Pismo imaš.”
“Earlova navodila šerifu zastran davkov. Z veseljem vama ga dam v branje.” To je bila šala. Vojaka skoraj zanesljivo nista znala brati. Thomas ima dobre živce, je pomislil Merthin, da se takole norčuje iz mož, ki bi ga očitno brez premisleka ubila.
Drugi vojak je zgrabil popotno torbo, ki jo je imel Thomas privezano k pasu. Z mečem je neučakano prerezal pas, ga nato odvrgel in odpel torbo. Iz nje je vzel mošnjiček, po vsem sodeč narejen iz naoljene volne, iz njega pa polo pergamenta v zvitku, zapečatenem z voskom.
Je mar ves ta spopad samo zaradi nekakšnega pisma, se je čudil Merthin. Če je bilo tako, kaj je bilo potlej napisano na tistem zvitku? Malo verjetno, da zgolj običajna navodila za pobiranje davkov. Gotovo je tam kakšna strašna skrivnost.
“Če me ubijeta,” je rekel vitez, “bo priča umora nekdo, ki se skriva v tistem grmovju.”
Za hipec je prizor zamrznil. Mož v črnem ogrinjalu je še naprej prislanjal konica svojega meča k Thomasovemu vratu in se upiral skušnjavi, da bi se ozrl čez ramo. Oni v rjavem plašču se je malo obotavljal, nato pa le pogledal v grmovje. Tedajci pa je Gwenda zakričala. (str. 33, 34)