Ta svet ni konec : pesmi in pisma

Ob Kondorjevem izboru pesmi Emily Dickinson preprosto uživaš. Razkošje jamba, polnost besed, izčiščenost pomenov. Spreplet impresij iz narave, bivanjskih in kontemplativnih leg. Prespraševanje končnosti, umrljivosti, ženskosti.
Posebnost njene poezije – členitev z vezaji/pomišljaji – neenostavna za prevajanje, a čudovito izpeljana v prevodih Nade Grošelj. V prvih objavah so se tovrstnemu členjenju uredniki odpovedovali iz bojazni, da bi odbila bralce. Med njimi tudi pesničin sodobnik in literarni zaupnik Thomas Wentworth Higginson, ki jo je spodbujal k ustvarjanju, ne pa tudi k objavljanju, kot da bi se mu njeno pisanje zdelo preveč neskladno s takratnimi literarnimi tokovi. A po njeni smrti storil vse, da je njena zapuščina prišla med bralce. Njegov esej Pisma Emily Dickinson, ki v tej izdaji sledi njenim pesmim, prinaša razlago njunega dopisovanja, njegovo osebno razumevanje pesnice, odlomke iz njenih pisem z vloženimi pesmimi. Njegova postavitev v knjigo te pri branju spodbuja, da se ves čas vračaš k njeni poeziji, jo misliš skozi njegove besede in sebi lastno čutenje poezije.
Podoben učinek ima branje spremne besede Nade Grošelj. Ob podajanju upesnjenjih tem splošnemu razumevanju na vznemirljiv način vzpostavi svoj osebni pogled, s čimer te povabi, da znova potuješ k posameznim pesmim in jih prevetriš s sebi lastno izkušnjo.
Življenje v sobi in hiši, izogibanje socialnim stikom. Pisanje in gospodinjenje. Nobenega prizadevanja za objavo. Vse to bi klicalo po razmišljanju o razlogih za osamitev, če ne bi bila njena poezija sama po sebi odgovor.