Taborišče padlih žensk

Diana Pungeršič v spremni besedi romana poudari razliko med Deklino zgodbo Margaret E. Atwood in med pričujočo (kurbino) zgodbo, ki ne šokira z distopično fikcijo (kot prva), ampak kar s pristnim vpogledom v kaotično revolucijsko stihijo na slovaških tleh po drugi svetovni vojni, saj se je avtor z zgodbo skoraj v celoti in dosledno naslonil na arhivsko gradivo (npr. Sekretariata poverjeništva za notranje zadeve).
Avtor na dokaj šaljiv način razstira bridke usode štirih prostitutk, ki jih je nova, komunistična oblast, skupaj s Cigani, klateži in prestopniki, vtaknila v prevzgojno taborišče. Prostitutke se, na domiselne načine, skoraj nehote in nedolžno, strogi prevzgoji izmikajo, tako da smo priča raznim žgečkljivim pripetljajem, ob katerih se razkrivajo posebnosti v medsebojnih odnosih, ki protagoniste slikovito razkrivajo v njihovih dobrih in slabih značajih, v vlogah rešiteljev, povzpetnežev, naivnežev, ovaduhov, mučiteljev, spovednikov, revolucionarjev… Ko vsi vedo, da je cesar popolnoma nag, a se delajo, da ni. Pri čemer se podrejeni pretvarjajo zaradi strahu, nadrejeni zaradi koristi. Kratkočasno čtivo, ki pa prinaša večplastno in celovito, na izkušnji utemeljeno sporočilo.